Samo pustiti

on Sobota, 12 Januar 2019. Posted in Zašiljeno pero

Ludi moji,

čeprav tukaj oznanjam "novo vero", ki se imenuje "dol mi visijo joške za nered v hiši" (se opravičujem za tiste, ki jih tovrstne vulgarnosti prizadanejo, nikoli nisem rekla, da moje bloge berite kot pravljice za lahko noč svojim otrokom) - in je dejstvo, da včasih ne more biti drugače (mislim, brez modrca in v razmetani hiši) - mi v resnici ni tako zelo vseeno.

Saj je res, da ne utegnem in da včasih prav ne smem pospravljati in za to nameniti tistih 5 minut časa dnevno, ki ga moram nujno izrabiti za ohranitev lastnega zdravega jedra. A je dejsrvo - da me nered moti. Da, če se najavi tašča na obisk, panično sesam. Tudi če pride prijateljica Erika iz Ljubljane (ker ona pride iz Ljubljane, kar je fuuuuul daleč in ji moram vsaj s tem izkazati čast, da se ji ni treba kot ledolomilki prebijati do mene med tono po tleh nametanih borš in igrač) - naredim ta glavno rošado in s plugom utrem pot med vhodnimi vrati in jedlino mizo.
Šalo na stran - v meni, morda v mojem fenotipu, je izraženih par med sabo nasprotujočih se želja in potreb. Želim biti neodvisna, svobodna. A želim ugajati. Včasih preveč. Mislim, da bi morala bolj zares vzeti tisti nasvet iz FB: Dej no, ne moreš ugoditi vsem. Saj nisi tekila!
Želim ne biti ujetnica čiste hiše - a me moti, če je nastlano kot v betlehemskem hlevčku. Čeprav bi se lahko ravno iz tistega primera naučila, da za razvoj izjemnih osebnosti zglancani kuhinjski pulti niso pogoj.
Nekaj tragikomičnega je v tej razpetosti med realnostjo in sanjami. Ko sem pretekli teden pripravljala predavanje o Zofki Kveder, sem notranje dobesedno cvetela. S srčiko svojega bitja sem se posvečala stvari, v katero verjamem in jo čutim. In nato sem zaprla knjigo, zaprla računalnik in se obrnila proti kuhinji ...
In mrak mi je pao na oči ...
Saj se trudim vsakodnevno ohranjati hvaležnost. Verjeli ali ne, občasno uživam biti gospodinja. A dejstvo je, da se vsakega dražljaja, če je prepogost - navadimo. In ni nič posebnega. (Torej, ludi moji, tako zlahka razložimo, zakaj so moški, ko kuhajo, tako zelo navdušeni, kajne. :) )
Tako na primer - če živite v planinah - hrepenite po dopustu na morju. In obratno, Primorci se v hordah podijo proti goram. In kodrolase bi rade imele ravne lase. In obratno. Je v človeški naravi, da ni nikoli čisto zadovoljna? Ali pa je to morda, v zdravih odmerkih, morda gonilo našega razvoja?
A v resniči čutim, da me kdaj pretirano ukvarjanje z vsakodnevnimi opravki - duši. Kot da bi dali nepredušen pokrov na malo živalco, imenovano Domišljija. Če nekaj pokopljete pod plazom opravkov - se bo tisto zadušilo, kajne?
Pretekli teden je bil ena taka norija, ponovoletni stampedo raznih rokov, dogovarjanj, avto bo treba zavarovati, OMG, kašljam, je ta položnica že plačana, moram še plačati zamudnino v knjižnici, sem že šla po papir za nego za tamalega, ojej, lučka za bencin utripa, kašljam, kdaj bom lahko v miru preživela kak dan z Eriko, zakaj me tako bolijo ušesa, morala bi malo bolj zdravo jesti, z NVD-jem sva si izmenjevala štafeto, pa ti pojdi na informativni sestanek za vrtec, jaz imam pa slabo vest, ampak me vse boli, ne, Mali princ, ne moreš kuhati, lahko se samo delaš, da kuhaš, okej, suho kožo imam, kašljam, ne morem snemati, nimam glasa, kdor ne dela bo brez jela ...
Pa sem obležala, kakopak. Zadnje leto precej pogosto.
Iz obložene prtljage stoletij vzgoje prednic sem prinesla nekaj prav nemogočih prepričanj. Čeprav se tule gor na medmrežju delam frajerko (mislim, kdo se pa ne), me močno daje sram. Sram, če zbolim. Sram, če česa ne morem. Sram, da česa ne naredim perfektno. Sram - da sem samo človek?

Ko sem se zavedla težke pesti, s katero klofutam sama sebe, sem se razjokala. In v telesu je očitno nekaj popustilo. Zbolela sem, obležala za dva dni.
Aleluja!
In nisem cinična.
Spala sem 13 ur.
Svet se ni porušil. NVD je peljal Malega princa v vrtec. Skuhal večerjo. Sprehodil psa. Svet je še vedno stal, NVD je žarel. Ko sem končno stopila dva koraka nazaj od ideje o svoji vsemogočni nepogrešljivosti. Plus - NVD je naravnost užival pri kuhanju ;)

Najlepši in precej nepričakovan stranski produkt tega počitka pa je bila - naravnost podivjana domišljija. Zame vitalnega pomena. Brez nje mi živeti ni. Za ta zadnji stavek mislim, da v resnici sploh ni pretiravanje.
Ideje so se vame valile s silovitostjo zimske burje, le da so me ogrele. Prišle so, seveda, ker sem se končno spočila, s samozaupanjem sem jih (seveda, spočita, utrujena bi jih samo odpodila z roko) prijazno sprejela v svoje naročje.

Ludi moji ... hja, vedno znova odkrivam, da so odklopi, pa čeprav v obliki bolezni, blagoslov. Takrat se izkaže, da je naše bistvo kot šivankino uho - vanj pride le najpomembnejše - in v takih trenutkih odpade tisto, čemur smo sami skreirali veličino, pa so le origamiji našega ega, ki ga je strah senc v nas.
Samo pustiti moram.
Počastiti tisto edinstveno srčiko, ki jo imam samo jaz.

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information