Ko je zunaj mrak, pa noter sveti

on Sreda, 19 December 2018. Posted in Na svobodni metli, Zašiljeno pero

Tako, naj za začetek, če slučajno zgornje fotografije ne bo prikazalo (FB je nekoliko čistunski, kar se tiče naravne golote, če ste na pornografijo in nasilje, pa kar lepo objavite, brez problema). Na njej je Marija zgoraj brez. Še preden me obsodite na večne muke v večnem ognju in večnem vrelem ognju, pomislite dvoje - ta večni ogenj je treba non-stop nalagati. Imate vi željo v večnost pripravljat drva, brez predaha med zimskimi sezonami? In drugo - pametni poslušajo (berejo). Zato - poslušajte.


Ta goloprsa Marija je resnično Marija, mati Jezusova. No, vsaj njena figurica, se razume. Prinesla sem jo kot pomebno tretjino jaslic, ki sem jih dolga leta nazaj kupila na severu Argentine. Malo provokativno sem se odločila zanjo, všeč so mi bile te jaslice z indijanskimi potezami, kjer sta Jezušček in Jožef v pletenih kapah, nad hlevčkom pa namesto angela prhuta kondor. Všeč mi je bila ta "liberalna" Mati, ki se je v prvi fazi zavedala, da mora otroku poleg svetosti, obiskov v templju in relativno mirnih prvih 30 let nakloniti nekaj precej bistvenega za njegovo preživetje (vsaj fizično). Hrano. Malo Dete pač še ni grizljalo in tako mu je v slastne grižljaje ponudila kar lasten jošk ...

A da ne bom na novo izumljala začetkov Nove zaveze, se raje vrnimo k aktualnim razsvetljencem. K meni.


Že pred leti, ko je bilo v domači hiši vsako leto pred prazniki obsedeno stanje, ki bi naj v popolnosti okraskov, peciva in vzornih jaslic, kjer so vsi oblečeni, zagotovilo tudi avtomatično srečo in blaženost družinskih članov - spoznala, da tovrstni avtomatizmi ne držijo. Ne drži na primer: zglancana tla - iskreni pogovori. Ne drži: pomita okna - duhovna prerojenost. Ne drži: nafilana pečena kura - poln želodec.


Oziroma, to zadnje drži, ampak pustmo stat, ta zadnja izjema samo potrjuje pravilo - manj je več. Vesela sem s pečeno kuro, da nisem lačna - 22 zaporednih hodov, ki jih bodo stregle izmučene kisle face, ki bodo predjedi postregle začinjene s krivdo, sladico pa z mrvicami očitkov, nikoli niso in ne bodo ustvarile vzdušja.


Zelo lahko je ugotoviti, kaj vzdušja ne ustvari. Za tisto, kar nam ni všeč, smo vsi "majstri", kot se reče v mojih rodnih koncih. A kaj pa je tisto, kar jih ustvarja?
In potem vse tiho je bilo ...


Priznam, zdaj imam tudi jaz v praksi priložnost, da v svoji družinici eksperimentiram ... Tudi peko piškotov sem že poskusila. Nak, popolnoma nič me ni osrečila, NVD-ja pa nekoliko. Dokler v piškote ni zagrizel in ugotovil, da so pravšnji samo kot retro obeski za smrečico. Ali pa ko kamenje v suhih kraških zidkih (mimogrede, pod zaščito UNESCA),
Decembra se vsi, vključno z mano, obnašamo, kot da bo januarja konec sveta. V maniri storilnostnega naroda se zato seveda vsi manično trudimo, da bi bilo še pred koncem sveta vse čisto, zglancano in na svojem mestu. Pa čebrav bo potem rabuka in bo šlo vse v tri ... Se opravičujem, sem utrujena, takrat težje nadzorujem domišljijo in jezik.


Do neke mere lahko nadzorujem pobesnel ritem decembra. Se trudim, da ga. A medtem, ko okolica divja, včasih težko ostanem popolnoma mirna. Vendar mi letos nekoliko lažje uspeva. Po pravici - ustavlja me kar lastno telo. Ki je pametnejše kot napumpan ego, ki bi rad, da ga zaradi silne storilnosti hvalijo, kako zelo priden je. (In mona).


Ko je na zunaj vse svetlo in sladko, je lahko v duši precejšnja tema. Ko sem julija za rojstni dan dobivala vse možne čestitke "Naj bo vse kot si želim!", je bilo v meni globoko, globoko brezno. Ob čestitkah sem se spreminjala v ledeno kroglo, 33-rojstni dan je bil vreden Kristusove starosti. SMS-I so boleli kot udarci s kijem. Ker sem imela samo eno željo. Ki pa je bila zazrta v pretekle mesece.


Odvajam se, da bi to sodila kot slabo, tema je pač temna in včasih pač potrebujem ročno zavoro, da se soočim z njo. Lani so me decembra grenile zoprne slutnje, ki so se čez mesece na žalost izkazale za resnične. Letos pa me ustavlja utrujenost.
Zdi se mi, da počasi sprejemam dejstva. Ki so dokončna in jih ne morem spremeniti. Nič mi ne more vrniti Zarje, lahko pa sama sebe zamrznem v času, v otrpli žalosti, ki diši po samožrtvovanju, medtem ko se bosta moja fanta odpravila naprej ... kar pa mi ni všeč.


So pa ti procesi fizično naporni. Sama nase gledam kot na borko, ki je po dolgih pohodih in soočenjih, pred katerimi bi še lani ucvrla čez drn in strm, samo nekoliko - utrujena. Gledam nase kot na žensko, ki se uči spoštovati svoje potrebe. In cikle. Teža tega leta lega name. Spet - ne želim reči, da je bilo slabo, čeprav bi si srčno želela kakšno stvar preskočiti. Bilo pa je neznansko naporno.


In zdaj sem, kot kakšna Ivana Orleanska po bitki, malo izmučena. Zase imam sicer predvideno lepšo prihodnost kot je grmada, a trenutno rabim počitek. In pri tem mi pomaga moje pametno telo. Ustavlja me, Pravi - bejži v posteljo in brat knjigo. In grem. Pa čeprav je sreda dopoldan. Itak sem videla, da se prah v dnevni sobi vidi samo v trenutku, ko sonce zahaja. Takrat pač gledam v sonce namesto v tla.


In tako si letos dovoljujem ravno obratni proces. Na zunaj izklapljam, včasih prav ignorantsko. V bistvu sodeč po svojem telesu opažam, da izklapljam vsak drugi dan. In mi je prav. Verjetno bom postala "naj bralka leta 2018 po številu prebranih knjig iz knjižnice Sežana". Na zunaj sem torej v tem, mrknjena. A za razliko od lani, ko je bilo na zunaj vse svetlo, notri pa mrak, je letos zadeva obratna. Na zunaj vlada pomanjkanje elektrike - a v meni se prižiga en tak droben plamenček. Večnosti. Upanja. Drobčken, a vztrajen.

Ki pravi - vse bo še v redu.

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information