Articles tagged with: mama na meji pameti

Ko je zunaj mrak, pa noter sveti

on Sreda, 19 December 2018. Posted in Na svobodni metli, Zašiljeno pero

Tako, naj za začetek, če slučajno zgornje fotografije ne bo prikazalo (FB je nekoliko čistunski, kar se tiče naravne golote, če ste na pornografijo in nasilje, pa kar lepo objavite, brez problema). Na njej je Marija zgoraj brez. Še preden me obsodite na večne muke v večnem ognju in večnem vrelem ognju, pomislite dvoje - ta večni ogenj je treba non-stop nalagati. Imate vi željo v večnost pripravljat drva, brez predaha med zimskimi sezonami? In drugo - pametni poslušajo (berejo). Zato - poslušajte.


Ta goloprsa Marija je resnično Marija, mati Jezusova. No, vsaj njena figurica, se razume. Prinesla sem jo kot pomebno tretjino jaslic, ki sem jih dolga leta nazaj kupila na severu Argentine. Malo provokativno sem se odločila zanjo, všeč so mi bile te jaslice z indijanskimi potezami, kjer sta Jezušček in Jožef v pletenih kapah, nad hlevčkom pa namesto angela prhuta kondor. Všeč mi je bila ta "liberalna" Mati, ki se je v prvi fazi zavedala, da mora otroku poleg svetosti, obiskov v templju in relativno mirnih prvih 30 let nakloniti nekaj precej bistvenega za njegovo preživetje (vsaj fizično). Hrano. Malo Dete pač še ni grizljalo in tako mu je v slastne grižljaje ponudila kar lasten jošk ...

Hobiji za mamice

on Petek, 15 December 2017. Posted in Aktualno

Zadnjič sem si, po svojem temnem obdobju, sestavila seznam dragih ljudi, ki spadajo v mojo "dušno družino". Od katerih ne dobim nepoklicanih nasvetov, pokroviteljskosti in še česa, ampak zgolj sprejemanje. In občasno kakšno zdravo ogledalo. Če se imam pač voljo pogledati vanj :)

In tako sem te svoje drage "dušne žlahtnike" klicala lepo enega za drugim in mislim, da smo ponovno izumili toplo vodo. Med njimi je tudi moja dobra prijateljica Sanja. Sem ji ponosno povedala, da je na mojem seznamu mojih dragih. In sva rahlo frapirano ugotovili, da je minilo pol leta (!), kar sva se nazadnje slišali. Da sva se videli v živo ... raje niti ne štejem. Na srečo prijateljstva niso pogojevana zgolj s stiki v živo, kajti v nasprotnem primeru bi jaz postala najbolj samo samcato bitje na vsem svetu.

Sanja je pred kratkim drugič rodila. In se, ustvarjalna kot vedno, spet ukvarja s šivanjem. "Vau, a spet šivaš cunjice za male?" sem se že topila ob spominu na krasne kreacije, ki so prihajale izpod njenih prstov (no, in njenega šivalnega stroja) v njeni prvi nosečnosti in porodniški.

"Ne," je povsem resno odgovorila. "Šivam zase. Rabim – zase. Veš, rabim nekaj, ob čemer rastem – JAZ."

Brez da bi mi karkoli dodatno razlagala, sem jo razumela v dno duše. Mali princi in princese so super luškani, srčkani in oh in sploh in prehitro rastejo. Se strinjam. A za razvoj naše lastne osebnosti, ki je tudi po njihovem rojstvu še vedno tu, je potrebno storiti nekaj ZASE. Zgolj ZASE. In zato Sanja zdaj ne šiva več otroških cunjic. Ampak šiva ZASE. Tunike, majice, krilca. Z-A-S-E.

In ne, ni egoistična. Je presneto normalno duševno zdrava.

Tako vesela sem, ko imam priložnost slišati kako mamo, ki prizna, da so ji njeni otroci na tem svetu – ogromno. Niso pa VSE. K temu mozaiku sreče moramo nujno nujno dodati tudi sebe. Svoje potrebe. SEBE. Pa ne zganjajte mi zdaj lažne morale in drame z omedlevanjem, kako smo sodobne mamice razvajene. Če je bilo našim prednicam še enkrat težje, to ne pomeni, da je pa zdaj materinstvo kar apriori lahko. Ne kandidiram za mučenico, hvala za predloge beatifikacije, a recimo bobu – bob.

 

Pravica do lenarjenja Barbara Fužir Na meji pameti bronja.si

 

Mama duhovnost

on Četrtek, 19 Oktober 2017. Posted in Zašiljeno pero

Z NVD-jem (Njegovim veličanstvom Dragim) veva, da ni vse v materialnih stvareh. Da največ šteje – duša. Tisto, kar človek zares je. Njegovo bistvo. Njegovo poslanstvo, njegova prepucane čakre ... Ko pričnem uporabljati tovrstno terminologijo, NVD ali zgine na wc ali pa pade v komo.

Od nekdaj vem, da ni najbolj goreč pripadnik moderne duhovnosti v smislu meditacije. Ko sem bila še veselo noseča in se sproščala ter predihavala in si božala bušijav lotosovem cvetu, se je enkrat – SAM – ponudil, da se mi pridruži. Debelo sem ga pogledala.

On, ki ima mravlje v riti, hoče meditirat?

 

Jaz, podjetnica. Drugič. Rabim počitnice.

on Ponedeljek, 02 Oktober 2017. Posted in Na svobodni metli

Moje podjetje obstaja že dobra dva tedna. Prejšnji teden sem sama sebi pela hvalnice in čestitke ob tem pomembnem dogodku v mojem profesionalnem življenju.

Ja, ljudje nismo nikoli zadovoljni. Ko imaš nekaj, se pričnešTožim zaradi preobremenjenosti in razmišljam, da bi si omislila pomoč :) zaposlila nekoga, ki bi mi tipkal po nareku, pazil malega, skuhal kosilo, počohal psa, počohal NVD-ja (Njegovo Veličanstvo Dragija), poklical mojo mamo, obiskal taščo, opravil špezo, poklical na davkarijo, mi končno uredil frizuro in vodil kratko meditacijo vsaj za eno čakro.

Relax. Vdih, izdih.

Svojega podjetja sem se lotila, kot da bo čez mesec dni konec sveta in moram vse karierne načrte stlačiti v dvajset delovnih dni.

Po štirih dneh sem ugotovila, da sem se iztrošila in si napisala dopust. Sem razmišljala, da bi se skregala z nadrejeno, a sem ugotovila, da iz mene govori utrujenost in da je pot do razcepljene osebnosti tako zagotovljena.

Straniščna poezija

on Četrtek, 28 September 2017. Posted in Zašiljeno pero

Včeraj se mi pa res ni dalo kuhat.

Nekaj čisto novega, glede na to, h kakšni popolnosti stremim kot gospodinja 
Običajno likam še moževe nogavice, ampak včeraj se mi pa res ni dalo pripravljat večerje. (V zadnji povedi je ena zadeva resnična, ena pa ne. Sami presodite, katera  ).

Pa sva povabila goste in smo naročili pice. Če smo se nekoč zbirali ob devetih zvečer, smo bili s krulečimi trebuščki včeraj že vsi "pronti" ob baby primerni uri, ob sedmih zvečer.

In ko človek zadeve poje, predebatira, nazdravi s pol deci piva in je v sedmih nebesih, ker takšen večer tako zelo odstopa od klasičnih med tednom, mu to spodbudi prebavo.barbara fužir na meji pameti

Prijateljica, tudi mamica enoletnika, je izkoristila neverjetno priložnost, ki se pojavi bolj redko, a se je takrat treba nanjo vreči kot na lev na lepo zapečeno antilopo.
V miru se je odpravila tja, kamor gre še cesat peš.
Torej, šla je sama.
Nihče ji ni butal po vratih.
Nihče ni zunaj hlipal "mama, mama".
Nihče ni sedel poleg nje na tleh. 
Nihče ji ni lezel v naročje.

Ja, vem, čisti luksuz, čisto sama na wc.

Njen potomec se je medtem igral z mojim, ko je iz kopalnice priplaval krik.

No, bolj vzklik. Navdušenja.

" Ku dobro, Barbara, svetovno!"

Mozgala in mozgala sem, kaj zaboga sem vendarle pospravila, da je sedaj kopalnica neprepoznaven prostor.

"Kake lepe.misli imaš na wc papirju!"

Prisežem, da se mi ni niti sanjalo, o čem vendar govori. Sumila sem ho tudi, da se ji je od nenadejanega miru med sedenjen na wc školjki čisto majčkeno sfrčkljalo od sreče.

Prijateljica je opravila, kar je bilo treba opravit in se pojavila med vrati z rolico papirja.

"Ma ti sploh veš, da imaš na wc papirju zapisanega pozitivne misli?"

Ne, prisežem, niti sanjalo se mi ni, da si svojo zadnjico brišem s pravo pravcato poezijo. Ker, veste, običajno

nekdo buta po vratih.
Nekdo hlipa zunaj "mama, mama".
Nekdo sedi poleg mene in me gleda navzgor s svojini velikimi očki.
Nekdo pleza po meni, ignorirajoc dejstvo, da sem tam, kjer ima še cesar rad mir.

Zato - moram na obiske. Torej, kdo nas povabi na večerjo? 

 

wc papir poezija mama na meji pameti barbara fužir

 

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information