Kako pa kaj vaš popek?

on Sobota, 08 Marec 2014. Posted in Na svobodni metli

Španci pravijo, da ko nekoga začutiš, čutiš njegovo kožo. Po naše – vanj se vživiš, z njim deliš nekaj njegovega bistva, nekaj njegovih zakladov – kar je mali medosebni čudež, ki me navdušuje vedno znova.

Koliko duš dvojčic hodi po svetu – in če smo odprti, nanje naletimo v najbolj popolnem času, jih prepoznamo – in uživamo ter se kopamo v svetlobi njihove osebnosti. Če si odprt, te metla kar sama pelje v pravo smer. »Začutite svoj popek.«

Lidija Petrovič terapevtske vadbe Mozirje

»Zaplešite! Zaprite oči, norite, iznorite se, naj iz vas padajo vse skrbi dneva. Plešite, plešite svoj ples.“ Lidijo Petrovič iz Nizke (Rečica ob Savinji) sem spoznala na terapevtskih vadbah  za moderne čarovnice, ki kaj dajo nase. Med drugim smo se ukvarjale tudi s popkom.  »Popek je zakon!« Malo za hec, malo za res, z Lidijo me je povezal popek. Naša vez z bistvom, s katerim smo povezani vse do rojstva – nato se, vsaj fizično, od njega ločimo. In se vse življenje, včasih bolj, včasih manj uspešno vedno znova vračamo.

Enkrat na jesen je poslušala moje samopomilovalno jadikovanje, kako bi se rada razgibala, pa nisem navdušenka nad aerobiko. Da čisto preveč sedim, ampak kaj preveč pa tudi ne bi stala. Kako imam rada glasbo, ampak za ples vedno rabiš partnerja, ti pa se skrivajo po krtovih luknjah. Kako rabim tudi neko globino in vsebino v vadbah, ampak pri jogi vedno zaspim.

 

 »Pridi v ponedeljek v Mozirje. Vodim terapevtske vadbe.«    »Aha, kaj točno pa počnete?« Potrošnik v meni je seveda hotel dobiti natančen opis produkta z vsemi navodili za uporabo in rokom trajanja.  »Vsega po malo. Pridi pa boš videla, če ti bo všeč.«

 

Neeeeeee, kar poskusit moram? Skočiti in plavati? Nobenega dolgega opisa vadb na internetu, nobene dolge študije o pozitivnih učinkih na dušo in telo, ki bi ji prej posvetila dva dni svoje pozornosti in se na koncu odločila, da za kaj takega pa že nimam časa? Kar poskusiti moram?!

 

Po službi sem osedlala svojo metlo in šla napolnit svoje bistvo,  se olupit skrbi.  In se zaljubila v vadbe. Ter kanček tudi v Lidijo (njen mož je precej strpen do navdušenih udeleženk).

 

Lidija je po poklicu …

 

»Ha!« je njen odgovor. »Ha je moj poklic! V prvi vrsti sem mama, to je moj poklic. Po srednji ekonomski sem ugotovila, da je to sfalirana scena, to ni bilo zame, ampak tega včasih ne veš. Nato sem naredila srednjo vzgojiteljsko. Prišla sem v Miš Maš – in čutila sem potrebo, da naredim zaključek – dipl. komercialist. A še vedno mi ni dalo mira, nisem človek za pisalno mizo. Ves čas sem iskala nekaj več. Energijska terapevtka, refleksoterapevtka, maserka in vaditeljica joge smeha. Te stvari pa so poklici moje duše. Čeprav morda niso družbeno veljavni – to sem jaz.

 

Dolgo sem imela mnenje o sebi – pa kaj sem jaz, kaj naj … Naredi se ti kakšna prelomnica v življenju, ko pričneš razmišljati, da je res vsako življenje nekaj vredno, resnično. Odgovarjaš pa za svojega, ne nazivi, stanje na računu – ampak tisto, kar izžarevaš, tisto, kar si. Če je v tebi ljubezen do sočloveka, sočutje – te vidijo, te opazijo. Ko začneš ceniti in vrednotiti samega sebe, te prične vrednotiti tudi okolica.“

 

Dokler si pomanjšan sam v sebi, te tako vidi tudi okolica.

 

STOPITI NA POT  - in se ne izgubiti

 

„Ko sem se že pričela ukvarjati s področji energije, še ni bilo takega buma in popularnosti, kot vlada na tem področju danes – tudi zasičenosti ne.„

 

Lidija je s svojim potovanjem v globino, iskanjstvom intenzivno pričela ob bolezni. Ob raku, trpljenju svoje mame, si je zastavljala vprašanja. Grebla. In se ni zadovoljila z enostavnimi razlagami. Vedela je, hotela je verjeti, da mora biti v življenju še nekaj več, kot to, da si žena, mama, postaviš hišo, spraviš otroke do kruha – in nato umreš. „Ko iščeš – najdeš. Članek, knjigo, mail, informacijo od nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga, da pozna nekoga, ki se ukvarja s tem.“

 

Energija je zelo subtilna zadeva. In tako kot vse v življenju – je podvržena „človeškemu faktorju“.  „Ko sem se pričela ukvarjati s tem, me je navdušilo, hodila sem na tisoč in en tečaj. En certifikat pa drugi. Nekaj te je morda zanimalo – a če nisi opravil še xy tečaja, nisi mogel tistega, kar bi želel.“

 

Lidija se je intenzivno in dolgo izpopolnjevala, osvojila številna ezoterična znanja, obiskala mnoga izobraževanja – spoznala različne učitelje. Sama miselnost in tehnike so ji še vedno fascinantne, osnovane na dobrem, ponujajo dosti znanja, moči zase in za druge. A vsaka pot ima tudi svoje pasti. Svoboda posameznika ne sme posegati v svobodo drugega. Lidija je pri nekaterih učiteljih in voditeljih opazila nasprotja znotraj njih samih, kontradiktornost besed.

 

Lidija Petrovič energijska terapevtka bronja.si

 

Po eni strani te učijo, da imaš svobodno voljo, da ni nič obvezno, da vse počneš zaradi sebe – se pa kar hitro ujameš v krog, ki bi se mu moral podrediti – včasih, seveda ne povsod, dogmatično. Spoznaš, da, tako kot v marsikateri instituciji, učitelji  tudi sami ne živijo tistega, kar učijo.„ Na začetku svoje terapevtske poti je voditelje kovala v zvezde – „v meni je bila poveličava njih, zato so me tudi lahko razočarali. Ko sem pa šla s pravim odnosom – sem lahko nekaj odnesla in ne bila razočarana“.

 

Lidija je ubrala svojo pot. Ljudem predaja znanja naprej na način, ki ji je ljub, dan – tako, kot verjame, da je prav. Na način – če ti je všeč – vzami, če ne pusti. „Ne silim, ne obvezujem. Še vedno se izobražujem – a vzamem tisto, za kar čutim, da mi je blizu. Pustim, grem svojo pot. Nihče pa me ne more prisiliti v nič.“

 

Vsak ima potenial v sebi, moč – vsak se lahko ukvarja z duhovnostjo.

 

„Ničesar ne delam zaradi drugih. Kar počnem, počnem v prvi vrsti zaradi sebe. Najbolj me pa privlači misel, da pridejo ljudje k meni in se ob tem zavedajo, vsaj tistih 90 minut, da so. Resnično tisto, kar so. Ob tem začutim dosežen cilj.“

 

Nikoli ne pričakuj ničesar od ljudi. Ti boš razočaran, ne oni. Tako blokiraš sebe, ne drugih.

Povej, kaj ješ …

 

Hrana: musaka, grška s cimetom.

 

Lidija Petrovič Grčija

 

„Cimet je zelo vroča začimba, močna, aromatična (smeh). Na medenih tednih na Rodosu sem res v pravem okolju okusila res  fantastično hrano. Okusi so strastni, vroči – sama kulinarika je čustven nabita.

 

Pridih okolice, ljudi naredi svoje. Slovenci smo trdi, hladni, nedostopni. V južnih krajih je druga pesem, drugo dogajanje – enostavno ne moreš drugače, kot da se odpreš – dojemanjU, okusom, ljudem. Ljudje te toplo sprejmejo – vse, vključno z okusi in vonji, je drugače. Že sam sprejem v gostilni je drugačen, kot da bi priplesali do tebe – okušanje se prične takoj, ko vstopiš skozi vrata. To mi je všeč, temperament.“

 

Povej, kaj bereš …

 

„Prva knjiga, ki jo še zdaj rada omenim, pa čeprav sem bila še zelo rosno mlada in zardelih lic, vsakič ko je kdo omenil kakšnega ljubčka, je knjiga Dokler se ne zideva spet. „

 

Zgodba teče o paru – in seveda (se nasmehne Lidija) je to romantika, umeščena v v Pariz. A vendar, ne sodi knjige po platnicah, označbah, žanru, prejetih nagradah. „Ko sem jo kasneje spet vzela v roke, sem jo seveda nekoliko »prerasla« - ampak tista nežnost, ljubezen ostaja.“

 

Trenutno bere Zgodovinarko. Oziroma – jo je verjetno že prebrala, saj je s sijočimi očmi razložila, da bo knjigo enostavno „pojedla“. Izpostavila je tudi Ženske, ki tečejo z volkovi (več o tej knjigi tukaj) in Ples starih mater (Pincola). „Izredna avtorica, ki bo s svojimi besedami nagovorila vsako žensko. Vsaka bralka jo bere drugače, iz svoje duše, iz svoje perspektive.  Vmes pa – ni da ni. Hobit, Gospodar prstanov in podobne stokilske knjige. Knjižnica je bila cela moja. :)“

 

Svoboda je ...

Lidija mama bronja.si

"Svobodno me dela že moje življenje samo kot tako. Že zelo zgodaj sem se morala soočiti s tem, da sem poskrbela zase. Vzgajali so me v duhu – kar storiš, to si. Nobena diktatura, ampak prav po slovensko je ceniti človeka predvsem po njegovih zunanjih dosežkih. Preveč skrbimo za svoj družbeni imidž, ljudje se preveč identificirajo s tem, kar imajo – in ne s tem, kar resnično so.

Danes me dela svobodno to, da lahko svojega otroka vzgajam svobodno. Imeti otroka – to je IZZIV svobode – razen partner lahko vpliva, drugače pa je absolutno nujen odmik od pričakovanj okolice. Brez vzorcev in pritiskov starih staršev. Rešiti se vzorcev staršev (slabih in dobrih) je  bistveno – ko se enkrat tega zaveš in pričneš vlagati resnično na svoje. Ko si sam za vse, za svoje življenje – te na začetku popade strašen strah. Ko pa enkrat razumeš, zakaj – postaneš velik, ni več omejitev.

 

Vidiš, česa si sam sposoben – ne razmišljaš že vnaprej o ovirah, kaj če ne bo šlo. Svoboda je to, da se zaveš, da si sposoben izpeljati tisto, kar si zamisliš.

 

Ko enkrat vidiš, kaj zmoreš, vidiš svet v novih razsežnosti – skozi prizmo svojih sposobnosti.

 

 

Prispevek objavljen na www.bronja.si; v kategoriji Viva pozitiva, Na svobodni metli. Avtorica Barbara Fužir.

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information