Čutiš po-klic?

Written by Bronja on Sreda, 15 Januar 2014. Posted in Na svobodni metli

Pamela je učiteljica, ki sem jo spoznala med svojim delom v Argentini, v slovenski šoli. Vodila je prvovrstno skupino Colegia Esloveno, najboljše in najlepše – Mravljice. Pamela Rivera (navkljub rimi je to čisto realna oseba) je človek, ki pooseblja pojem poklic-anost.

Pamela

 

Mravljice niso bile vedno najboljše in najlepše. Pričele so kot razdrobljen nabor 5-letnikov s precej močnimi – a zelo različnimi značaji. Iskreno – včasih tudi napornimi. S potrebami, ki so se lahko kanalizirale in manifestirale v najbolj neprepoznavnih komunikacijskih oblikah. Učitelji vedo, da tovrstna situacija v razredu ni nič novega. Ko nekdo udari svojega sošolca – velikokrat sporoča čisto nekaj drugega. Ko nekdo ne zmore in ne zna slišati – je za tem največkrat kaj drugega kot okvarjen sluh.

 To značilnost, komunikacijo v najbolj neprepoznavnih simbolih, s katerimi sporočamo lastne strahove, frustracije in stiske, »uspešno« gojimo tudi kot odrasli, le da menimo, da se izražamo bolj prefinjeno skozi statusne simbole, socialna omrežja in položaje moči in oblasti. 100 2653 

A Mravljice SO postale najboljše in najlepše; skupina prekrasnih osebnosti, ki so skrbele drug za drugega in se ves čas razvijale. Pamela je počela to, kar počne dober učitelj: usmerja rast in zaliva tako, da rožica tega še opazi ne.

Ko se raztrgaš …

Pamela se je najprej profesionalno kalila v argentinskih slumih, t .i. »villas miserias«. Osebno hodila domov po otroke, katerih neozaveščeni starši jih niso poslali v šolo. Se angažirala, da so ti otroci vsaj enkrat dnevno prejeli topel obrok. Povedano v zgornjesavinjski terminologije – raztrgala se je.
Dopoldan je delala kot učiteljica. In za svoje delo prejela manj kot za svoje popoldansko delo v menzi. Ponoči se je pripravljala na pouk in dodatno usposabljala, da se je lahko profesionalno in z obiljem empatije soočala z vsemi izzivi, ki so jo čakali v dnevu.

Življenje se prične izven cone udobja

Sama sem jo spoznala v Colegiu, v že bolj »urejenih delovnih« razmerah, v urejeni prostorih, z zagotovljenimi vsaj osnovnimi potrebščinami. Pa se ji je vendarle še velikokrat »stožilo« po »villas miserias«.

 villas miserias  »Pa veš zakaj?« mi je razložila. »Ti ljudje ne igrajo. Nimajo veliko, imajo pa sebe, svoj značaj in dostojanstvo. Tega jim ne moreš vzeti.«

V Argentini sem večkrat slišala, da je biti učitelj – poklicanost (sicer je žal to zelo jasno kazala tudi država z resnično simboličnim plačilom, ki ni omogočalo preživetja). Ko nekaj delaš ne glede na vse. Ker si v tem dober. Ker je to tvoje poslanstvo. Ker s tem bogatiš sebe in druge.

Pamela je velika, ker je dala vsem svojim otrokom, ki jih je učila, najpomembnejše – občutek pomembnosti njih samih. In to delamo, če/ko imamo po-klic. Pa karkoli že počnemo.

 Prispevek objavljen na www.bronja.si; v kategoriji Viva pozitiva, Na svobodni metli. Avtorica Barbara Fužir

About the Author

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information