Na svobodni metli

Brez cukra v 2019 ... skoraj

on Ponedeljek, 21 Januar 2019. Posted in Na svobodni metli

A veste, da je bil danes navsezgodaj zjutraj lunin mrk? Plus polna luna, seveda. Naša družina to nadvse precizno ve - kajti budni smo kar tri ure opazovali postopno ugašanje lune. Ja, čisto hudi smo!
Pa ne zato, ker bi bili tako zelo vrženi na nebesne pojave - prav vse tri nas daje luna. Točno vemo, če se na nebu dogaja kaj, kar ni običajno (no, in to je itak cel čas -so mrki pa so polne lune pa so prazne lune, pa se debelijo pa tanjšajo - svašta, česa vsega ta luna ne počne). Malo dete je po novem pričelo celo govoriti v spanju. V tisti uri in pol spanca na noč, ki si jo v zadnjih dneh privoščimo, se še živahno pogovarjamo.

 

Mali liumpek čokolada

 

Ko je zunaj mrak, pa noter sveti

on Sreda, 19 December 2018. Posted in Na svobodni metli, Zašiljeno pero

Tako, naj za začetek, če slučajno zgornje fotografije ne bo prikazalo (FB je nekoliko čistunski, kar se tiče naravne golote, če ste na pornografijo in nasilje, pa kar lepo objavite, brez problema). Na njej je Marija zgoraj brez. Še preden me obsodite na večne muke v večnem ognju in večnem vrelem ognju, pomislite dvoje - ta večni ogenj je treba non-stop nalagati. Imate vi željo v večnost pripravljat drva, brez predaha med zimskimi sezonami? In drugo - pametni poslušajo (berejo). Zato - poslušajte.


Ta goloprsa Marija je resnično Marija, mati Jezusova. No, vsaj njena figurica, se razume. Prinesla sem jo kot pomebno tretjino jaslic, ki sem jih dolga leta nazaj kupila na severu Argentine. Malo provokativno sem se odločila zanjo, všeč so mi bile te jaslice z indijanskimi potezami, kjer sta Jezušček in Jožef v pletenih kapah, nad hlevčkom pa namesto angela prhuta kondor. Všeč mi je bila ta "liberalna" Mati, ki se je v prvi fazi zavedala, da mora otroku poleg svetosti, obiskov v templju in relativno mirnih prvih 30 let nakloniti nekaj precej bistvenega za njegovo preživetje (vsaj fizično). Hrano. Malo Dete pač še ni grizljalo in tako mu je v slastne grižljaje ponudila kar lasten jošk ...

Za vse sem sama!

on Ponedeljek, 26 November 2018. Posted in Na svobodni metli

Luba Gela na višavah, to zgornje ni vzklik uboge pasivne žrtve neusmiljene usode, ki s prstom kaže na nekoga odsotnega . No, morda res s prstom kažem na NVD-ja, ki je na poslovnem potovanju že dolgih, predolgih trinajst dni. In še nekaj jih bo.


Vmes pa so mati - za vse sami. Zato naj bo zgornji vzklik, ki se je izvil iz nedrij napol manične matere vzet bolj kot - oris situacije. (Čeprav, roko na srce, ni čisto res, tašča se je super angažirala, ampak ali bi lahko potem napisala črno-bel blog, poln dramatičnih zasukov? Ne. Zatorej - za vse sem sama, ostanimo kar pri tem.)


Če je lani NVD (Njegovo veličanstvo dragi na tovrstno pot odšel čez polovico sveta in precej naj***** zaradi časovnih razlik, je tokrat - recimo znotraj okvirov nam bolj prijaznih časov. Načeloma hodiva spat pribliiiiiižno ob podobnih urah. NVD mi preko najinih video-zmenkov kaže lepe hotelske sobe, izvrstne razglede, kar malo nesramno mi slika nesramno založene samopostrežne bare, ki za zajtrk strežejo od jogurtov, marmelad do fižola in zrezkov. Se mi zdi, da ni razumel moje sumljivo dolge tišine potem, ko mi je že dvajsetič slikal svoj nesramno obložen krožnik (Požrešnost je eden izmed smrtnih grehov, dragi možek! Samo povem.). Jo je napačno interpretiral kot domnevo, da sem tiho verjetno zato, ker se mi cedijo sline.
Jaz nisem čisto nič nesebičen človek. Jaz imam strašno rada, če me kdo postreže, kdo skuha namesto mene, kdo počisti namesto mene, kdo popazi (kdaj pa kdaj, seveda) otroka namesto mene. Dežurni moralci bodo tukaj vzdignili transparente, kjer se bodo spraševali, zakaj sem potem sploh mati in žena? Ludi božji, za prenos mojih čudovitih genov bom pa ja malo potrpela :) ne bom pa lagala, da ob tem vedno doživljam zaporedne orgazme. In prelagam zadovoljstvo samo na posmrtno življenje. Ne, jaz nisem tak tip. Jaz bi tudi tak samopostrežni bife, presneto! Še v predsmrtnem življenju, prosim.


NVD me skozi ekran telefona gleda ves svež, naspan, kar malo se je pomladil. Jaz po drugi strani zgledam, kot da sem pred petimi leti prekoračila abrahama. Ko se bo vrnil, me bodo opravljali, da ni fer, da je taka stara baba s tako mladim. Verjetno.
Že lanska izkušnja me je naučila, da je biti sam z otrokom, sploh če si navajen, da sta vedno dva, precejšen zalogaj. Pomagalo mi je ustrezno vrednotiti moje in NVD-jevo delo. In razvilo noro spoštovanje do enostarševskih družin.


A vrnimo se k meni. Saj sem že rekla, da nisem nesebičen človek :) Malo dete, Mali princ je presodil, da je čas, ko tatkota ni doma, idelano obdobje, da zboli. No, saj ne da prej kdaj ni. Odkar je v vrtcu, je s tem tako, da se občasno sprašujem, če še sploh delam ali sem pretežno na negi. Ma dobro. Ampak tokrat se je odločil tako zares. Poln teden, ne samo kaka dva, tri dni. "Mati, dajmo zares." Nič tragičnega drugače, ampak morala sva biti strogo noter. Dete noro zadovoljno pred risankami, z eno roko na mojih joškah obujajoč nostalgične spomine na dojenje. Jaz pa v proceso avto-zombizacije.


Ludi moji, ne skrbite. Dete je sedaj zdravo in veselo in ... mati je pa debela. Ko sem enkrat le uspela oditi po nakupih (draga tašča, hvala), sem izpraznila oddelek s sladkarijami. Nuttelo jem z žlico, ob desetih zvečer se mi strašno lušta pečenega krompirja, solate nisem videla že dva tedna. Na srečo deteta v to dieto ne silim, mu vzorno kuham drugačen meni kot zase. Mislim, da bi lahko dobila kako nagrado :)


Povrh vsega pa mi je ena gospa, ki je bila zelo zadovoljna s člankom, ki sem ga napisala o njej, prinesla eno slastno dobro krostato. Njen premer je tam dober meter. Ker je bilo dete bolano, obiskov seveda nisva imela. Dete je bilo malo špuravo, pa so mati sami zmazali 27/28 tega slastnega darila. Če bi me kdo rad prijavil na protikorpcijsko, da sprejemam darila in podkupnine, se bo fejst namatral, da mi bo dokazal greh, saj obremenilnega gradiva že dolgo ni več. So pa vidne posledice, a pokažite mi sodni primer, kjer je bil nekdo spoznan za krivga zaradi dodatnih centimetrov celulita!


Prijateljica Erika, ki je tako prejšnjo kot tudi to nedeljo prišla preverit, če še funkcioniram, je zelo diplomatsko vprašala, če me kaj napihuje. Ja, maščoba in ogljikovi hidrati. "Neee," je hotela na vse kriplje rešiti mojo odebeljeno samopodobo, pa saj prejšnji teden še nisi bila taka ..."
Glejte, saj vsi vemo, da lahko v enem tednu spremenimo svet, zakaj torej ne bi mogle še obsega stegen in trebuha? :) Ampak Erika vseeno dobi oskarja za prijateljstvo. NVD, če to bereš, najina poročna zaobljuba vključuje "v dobrem in slabem, suho ali debelo, te bom ljubim in spoštoval do konca svojih dni." Ok? Samo da se razumemo. Dobrodošel kmalu domov!

Zdej mam pa dost'!

on Petek, 16 November 2018. Posted in Na svobodni metli

Verjetno sem zadnje tedne kanček neprijetna za okolico. Pizdakam, grmim, ves čas razglašam, da nečesa nočem, da nečesa ne bom - in ne ostajam samo pri tem, Tudi drugim vsake toliko zabičam, da so lahko prišli samo do te točke - in niti koraka dlje. Če je drugače, podrem svet in ga zvrnem nanje.

 
Bere se kot opis kakšnega nevarnega sociopata, kajne? :)
 
Postavljanju mej sem se v nekem obdobju, ki se je zavleklo čisto predaleč, torej, skorajda v trenutno sedanjost ... odpovedala. Ker ni kamot pizdakat, preverjat osebnih mejnikov, črt, čez katere drugi ne smejo. Lažje je biti prijazni, kimati, "modro molčati"  (res, tvorce slovenskih pregovorov bi okoli ušes, če bi vedela, kdo so in se ne bi skrivali za tistim frdamanim "ljudski izvor").
Bemtiš, včasih je treba reči - stop, basta!
Zagrmeti, zaropotati, zakleniti, prekiniti.
Najprej in celo najpomembneje v osebnem krogu. Kajti če tam ni poštimano, je pač malo iluzorno pričakovati, da bomo doma copata, v službi in družbi pa spomenik načel in osebne integritete, kajne?
 
Nikar se ne razumimo narobe, ne zagovarjam nikakršnega nasilja. Niti ne priporočam sedaj kot kakšen dežuren ažuren fb terapevt raznih ločitev, prekinitev in izselitev na Mars. Ljudje božji, pamet imamo še vedno zato, da jo uporabljamo :)
 
Menim pa, da je povišan glas v določenih trenutkih še kako upravičen. Če ne slišijo normalne jakosti, jo je pač treba zvišati.
 
Sama sem človek, ki se za "da bo mir" neznosno rada izogiba konflikotv. Kao "čez eno uho noter pa čez drugo ven" (spet ti neumni pregovori, ki ne držijo!). Pri meni pa je ta pot od enega ušesa do drugega očitno premazana s sekundnim lepilom pa se vsi ti stavki in bodice nalepijo in tam počakajo, da se lahko čez kak teden pomariniram v njih. In pošizim s časovnim zamikom namesto pravočasno!
 
Pravijo, da sta pravi reakciji v določenih situacijah "bori se" ali pa "zbeži" - odvisno pač od situacije, če se boste znašli pred nožem razjarjenega pijanega soseda, je verjetno najpametneje, da zbežite.
No, moja malenkost pa ima seveda na voljo še tretjo opcijo, dosti slabšo od prvih dveh predlaganih. Imenuje se: "Zakaj pa ne bi še malo počakali in se delali, da nič ni?"
 
Jao, jao, In potem pridno čakam, dajem komentarje čez stisnjene zobe, nekam togo kimam, sem čudno tiha med pogovori in hitro hodim. 
 
Da ne dolgovezim predolgo, odneslo mi je pokrov. Eksplozija, vredna manjše jedrske nesreče. Sevanje je še vedno opazno. A glej ga ti . oplazilo je tiste, ki jim je bilo namenjeno, mene pa ne ... še vedno se začudena opazujem, da sem ostala cela.
 
Na svojih mejah nisem postavila samo žice, ampak zid, k bi mi ga zavidal sam Trump, po vrhu pa speljala elektriko, stražni stolpi so postavljeni na meter in pol narazen ...
 
Ko sem končno zbrala pogum za konstruktivni upor, udarila po mizi (NVD ali Njegovo veličanstvo dragi, bi rekel (samo citiram), da sem vrgla jajca na mizo), zarjovela in z mejniki iz titana določila, do kod se lahko, od kod naprej pa ne več - se ni zgodilo nič tragičnega. Na zunaj. Nič se ni podrlo. Kao.
 
In jaz - sem končno spet cela. Počutim se kot kakšen osvoboditelj predolgo zatiranega ozemlja, ki je pridobil nadzor nazaj in sedaj ponosno zapikuje svoje zastave na vsako malo večjo krtino.
Neverjetno, konstruktivni upor, ki je bil absolutno nujen in dober za mojo osebno integriteto, mi je dal nazaj. Moč. Vzela sem svojo moč nazaj, prav tako sem se počutila.
 
In nato sem se ozrla še malo naokoli. In z novim zagonom zarohnela še na eni fronti. Sogovorniki pa padajo v nezavest, saj vedno "prijazna in pridna" kar naenkrat uporablja "argumentacijo in dejstva". Na drugi strani kar težko dihajo. Saj veste, strategija presenečenja je najboljša :)
 
Tako, tudi zato sem tako dolgo časa bila tiho. Ali bi se pritoževala (ne bi bilo ravno prijetno branje, bi pa bilo zagotovo rumeno) ali pa žalovala. Kar je preveč intimno.
A vzemam svojo moč nazaj. Zopet rohnim (okej, včasih še vedno hripavo). Zato - se kmalu beremo!
 
 

Dnevi, ki so kar neki

on Četrtek, 12 Oktober 2017. Posted in Na svobodni metli

So dnevi, ki so kar neki.

Na primer - ponedeljki.
Na primer - danes.

Pol kufr imam "happy happy" facebooka, ki kar kipi in poka po šivih od nesebične materinske ljubezni, popolnih partnerstev, neverjetnih služb in nepozabnih potovanj.

Jaz nisem nič od tega.
Sem sitna, neprespana, trenutno kilometre daleč od hvaležnosti ali vsakdanje transcendence. Kuham zanič in osnovno, pa je kuhinja vseeno taka, kot da bi vanjo padla bomba.
Pišem profesionalno - pa trenutno še ko pišem - jamram. (Pa sem Slovenka, Miroooo!).
Imam scepljene lasne konice.
Oblečena sem športno, ker lahko delam od doma, istočasno pa hrepenim po visokih petah.
Čisto preveč časa sem na Fejsu.
Ko sem v krizi, berem horoskope.
Danes sem jih prebrala že pet.
Vsi krivijo polno luno nekaj dni nazaj.
Jebi se, luna.

Sama sem zapise Na meji pameti pričela kot ventil za sproščanje frustracij - in to tudi ostajajo.
Ker drugače bi verjetno postala kak zatežen anonimen forumski komentator, tako pa se raje usajam kar javno. Da vsi vedo, da sem tečna, da nisem namazana in da besno tipkam.
Zato je folk v resničnem življenju načeloma z mano prijazen. Verjetno se me bojijo, da bi jih potem obirala po spletu :)

So dnevi.
Ko mi ne uspe dihati notranje luči, opaziti lepega vremena zunaj. Ko sem nehvaležna do dejstva, da (teoretično) lahko sama razporejam delovne obveznosti in ko lahko dopoldneve preživljam z mulčkom.
Ko istočasno občutim še slabo vest, ker sem nehvaležna.

Ko se mi zdi - vse breme.
Ko se sprašujem - o vsem.
Ko imam dvome o ... ma, še o lastni eksistenci. O lastnem smislu, svoji karierni poti, načinu vzgoje, komunikaciji z možem, sprehodih s psom.

Se mi zdi, da mi ne gre nič. Pa še nohti se mi cepijo!

So taki dnevi.
Še malo pa bo torek.

[12 3  >>  

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information