Tam sredi gozdov šola stoji

on Četrtek, 04 September 2014. Posted in Lokalno

Devet učencev, učiteljica in kuharica – Ko otrokom pouk prehitro mine

Malo podružnično šolo Lepa Njiva, ki spada pod Osnovno šolo Mozirje, obiskuje vsega skupaj devet učencev; dva sta drugošolca, ostali obiskujejo četrti razred (petega). Zanje skrbita učiteljica Petra Volk, ki izvaja kombinirani pouk, kar pomeni, da v istem razredu hkrati poučuje prvi in četrti razred, ter kuharica Lojzka Podrižnik, ki po svojih 32 letih kuhanja za leponjivske otroke še vedno pozna okus in posebnosti vsakega izmed njih.

športno igrišče šola Lepa Njiva bronja.si Novi tednik

 

Lepa Njiva je majhna vas v hribih blizu Mozirja z okoli 500 prebivalci. V njenem središču, a na samem, sredi gozdov, poleg cerkve stoji šola, ki je bistvo kraja v vseh pomenih besede. Vsi Leponjivčani so nekoč s cmokom v grlu prestopili ta hram učenosti in ga po štirih (danes petih) letih zapustili neskončno modrejši. V šoli domuje tudi aktivno kulturno društvo, ki v dvorani, ki med tednom služi kot šolska telovadnica, že več desetletij skrbi za pestre zimske večere, v šoli se voli, v šoli se zboruje. Šola je center za prebivalce Lepe Njive še dolgo potem, ko ti zaključijo šolanje.

 

Nekoč 90 učencev, danes 9

Učiteljica Petra Volk ponosno pokaže šolsko kroniko, katere prvi zapis sega v leto 1914 in opisuje, kako so se lokalni kmetje zavzeli, da bi tudi njihova vas imela svojo šolo. Po prvi svetovni vojni so prizadevanja obrodila sadove in Lepa Njiva je tako svojo šolo dobila septembra 1927. Največje število učencev je šola dosegla v letu 1931/32, ko jih je bilo 91. „Danes nas je za malo večjo družino!“ se nasmeje učiteljica Petra, ko pokaže zbrane učence pri malici.

Med drugo svetovno vojno je zapis v kroniki seveda v nemščini, saj je tudi ta šola, tako kot večina v tistem času, dobila učitelja, Friedricha Trinkausa iz Nemčije. A poslani učitelj je bil menda čuteč in precej strpen človek, ki ni uporabljal sovražne retorike in nekdanji učenci so ga ohranili v lepem spominu. Šola je bila tudi požgana – učenci sami so pomagali pri njeni obnovi, pri telovadbi so nosili opeko od bližnjega kmeta, kamor so jo dostavili, saj ceste takrat do šole še ni bilo.

Zaradi dotrajanosti so leta 1980 zgradili novo šolsko stavbo; v lanskem letu so šolo zopet „na novo oblekli“, kot so zapisali na svoji spletni strani. Stavba je energetsko prenovljena – pravijo, da je zdaj šola resnično odrasla. Število otrok se je z leti manjšalo, sčasoma je postala podružnica OŠ Mozirje. Do leta 1997 je bil vpis le na vsaki dve leti, kar pomeni, da so lahko 1. razred obiskovali otroci, stari 6, 7 ali 8 let.

 

Silvestrovanje na šoli

V preteklosti, še do sredine 90. let, so učitelji v šoli tudi stanovali. Prostore so nato preuredili v dodatno učilnico, ko je število učencev naraslo. Učitelj je bil vedno pomembna vez s krajem, včasih je s svojo družino celo silvestroval skupaj s starši in učenci – in to kar na šoli. Mnogo se je spremenilo, Petra Volk pa pravi, da je poleg tega, da je svojim učencem učiteljica, tem še „mama, stara mama in star oče“.

 

Poučevanje kot umetnost

Učiteljica Petra poskuša najti skupne točke, ko hkrati v istem prostoru poučuje tako prvi kot četrti razred. Pravi, da so bili začetki kar naporni, a vendar počasi osvojiš ta sistem.

„Hkrati poučevati dva razreda in najti povezovalne elementi pri pouku slovenščine in tehničnem pouku – to je umetnost. Začetki so bili naporni – a se da.“

V razredu jo zbrano poslušajo in medtem ko učenca prvega razreda tiho bereta sestavek, četrti razred obnavlja besedilo o kakavu. Vmes se mlajša učenca oglasita, da sta že končala. Učiteljica starejše učence razdeli v skupine in jim da samostojno delo ter se vrne k mlajšima, da skupaj obnovijo prebrano. Petra pravi, da mlajši dostikrat spremljajo, kaj se učijo starejši. Ema in Ambrož tako že nekaj vesta o celicah. „Običajno so starejši učenci tisti, ki malo zavidajo mlajšim, kako lažjo snov ti obravnavajo in koliko lahko še vedno rišejo.“ Hkrati pa se mlajši vedno še dodatno trudijo, da bi ujeli starejše.

Lepa Njiva Petra Volk šola bronja.si novi tednik

Otroci se pri določenih aktivnostih, ekskurzijah pridružijo svojim vrstnikom v Mozirju. Ema prizna, da jo malce skrbi, ko bosta z Ambrožem junija za en teden šla v matično šolo, saj bodo četrtošolci odšli v šolo v naravi. “Ampak jih poznam še iz vrtca,“ pravi o svojih junijskih sošolcih.

 

Šolski vrt in koline

Kuharica Lojzka Podrižnik za leponjivsko mladež kuha že 32 let. Za sedaj odrasle nekdanje učence še vedno ve, kaj so radi jedli in česa niti slučajno niso marali. Pravi, da je leponjivska šola vedno sledila danes modernim trendom samooskrbe in lokalne pridelave, saj sama prizadevno skrbi za šolski vrt, ki so ji ga v preteklosti pomagali obdelovati tudi učenci pri vrtnarskem krožku, ko so skrbeli vsak za svojo mini gredico.

Lojzka Podrižnik Lepa Njiva Bronja

„Vse se spreminja, edino jaz vseskozi enako kuham!“

„V preteklosti so starši pozimi radi prinesli še kaj od kolin ali pridelkov,“ pravi, vendar to danes ni več mogoče. Še vedno pa kuharica Lojzka pripravi pico kar v šoli – in to z domačim kečapom. „Trudim se, da otroci jedo čim bolj zdravo in lokalno pridelano hrano.“ Lojzka skrbi še za to, da je šola lepa tudi navzven – ta se namreč bohoti pod bogatim rožnim okrasjem. Pove, da so ji v preteklosti otroci že pomagali vzgajati podtaknjence – te so nato prodajali med prireditvami, ki potekajo v dvorani, ki je v pritličju šole – in si z lastnim delom v celoti plačali zaključni izlet.

Lojzka Podrižnik Lepa Njiva malica šola Bronja

Ko pouk prehitro mine

Učiteljica Petra se zaveda, da gredo danes smernice organiziranosti šolskega sistema v drugačno smer, sploh če primerja trende po Evropi. Veliko je zunanjih izvajalcev, šole so vedno večje. Spremembe vidi tudi v načinu poučevanja, ocenjevanja in birokratski plati učiteljskega poklica. Danes je poskrbljeno za šolski prevoz, medtem ko so še ne toliko let nazaj otroci v šolo hodili peš.

Pravi, da je morebiti slabost take majhne šole dejstvo, da so velikokrat precej sami in so zato veseli vsakega zunanjega obiska. Jim pa čas skupaj kar leti, junija bodo celo organizirali prenočevanje na šoli, česar se že zelo veselijo. Stavek, ki ga Petra največkrat sliši po koncu pouka, pove vse: „Ne bi še šli domov!“

Šola Lepa Njiva Barbara Fužir Novi tednik

Prispevek izvorno objavljen v 25. št. Novega Tednika; predstavljen na www.bronja.si; v kategoriji Lokalno. Avtorica Barbara Fužir.

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information