Poročila se (še) ne bom

on Četrtek, 24 April 2014. Posted in Lokalno

Tragična zgodba folkornih omejitev, vezanih na dobro tekaško obutev

Temelji mojega življenja so se močno zamajali in zahtevajo tehtni premislek. Predvsem pa – konkretnejšo zmagovalno strategijo. Spet mi je ušla glavna nagrada žegnanjskega šprinta – poroka. Ja, moja poroka.

Moji bližnji so že slabih deset let prisiljeni prenašati vsakoletne priprave, treninge, strategije … jadikovanje ob neuspelem (ponovnem) poizkusu za glavno nagrado najprestižnejšega teka v moji rodni vasi. Moji prijatelji so na to temu prebrali že vsaj deset zasebnih blogov – obljubim, da je letošnji zapis zadnji. Kajti drugo leto bom zmagala. In se poročila. Obljubim.

Nič jasno? Berite naprej.

V moji rodni vasi gojimo prisrčno prepričanje, da se je treba za »ohcet« potruditi. In to po svojih najboljših močeh. Naravno-družbeni selekciji smo tako dodali še dodatno oviro, ki jo morajo mlada dekleta preskočiti do svojega tako zaželenega cilja – bele obleke, zlatega prstana in kupa daril. Aja, in moža.

Kaj torej svojevrstna folklora moje rodne vasi zahteva, predvideva in tako sproža neverjeten stres pri mladenkah?Že naše babice so vedele, zakaj je vsake toliko treba nositi knjigo na glavi. Ker je vse to le del vaje. Priprave na grand finale. Ko z dvignjeno glavo in otrdelim vratom z jerbasom na glavi na veliko soboto stopaš v leponjivsko cerkev po žegen.

žegen jerbas bronja

 

Ko je blagoslov jedil končan, se prične. Horda podivjanih se zapodi iz točke nič (cerkve) na vse konce kraja. Dekleta tečejo, se spotikajo po koreninah, se pogumno bojujejo z vejami, ki jih bijejo po rokah. Vse za plemeniti cilj. Vse za ohcet. Kajti le ena bo po tej lokalni tradiciji upravičena do nje. Le ena. Ena na leto v celi vasi! Tista najhitrejša. Tista, ki bo upehana in rdečih lic padla čez prag domače hiše in na robu infarkta (mati bodo ta čas previdno prevzeli blagoslovljena jedila in jih skrili pred sladkosnednimi očmi mlajših bratcev in sestric) ter upehana s penami na ustih izjavila: »Prva!« Sosedov fant, ki je do sedaj tako na skrivaj hodil pet k tej tekačici pod okno (in še tišje lazil skozenj v kamrico) bo sicer prebledel in malce s težavo pogoltnil, ko bo videl, kaj se godi pri sosedih, a usoda mu bo zapečatena, dekle si je svojo poroko polnovredno priteklo.

nevesta bronja barbara fužir

Odkar je tudi v te kraje prišla obsesija z jeklenimi konjički, se je že prej občasno nepoštena tekma (nekatere, sedaj že poročene, kandidatke živijo blizu cerkve, nekatere (akhm) zeloooo daleč) še zaostrila. Mladinke puščajo avtomobile prižgane v leru, okolica cerkve je od izpuhov zadimljena bolj kot ljubljanska kotlina na meglen zimski dopoldan. Tiste najbolj prefrigane v nepošteno tekmo vpletejo tudi mlajše družinske člane in jih med samim žegnom pošljejo postavljat ostre predmete na cestišča, ki vodijo v druge domove.

Tekma še zdaleč ni poštena, olimpijski duh je zmlet nekje med orehi v bogato obloženih poticah.

Fantje na ta dan z možnarji glasno pokajoče slavijo to selekcijo (vaški psi pa posledično doživljajo zaporedne živčne zlome). Le eden bo izbran. Tisti, ki že vso leto z grozo v očeh opazuje manične tekaške priprave svoje izvoljenke. Ali v zadnjih letih »friziranje« njenega cliota, da bo potegnil, kot še nikoli prej. Tisti običajno nekje glasno hlipa, skrit pred pogledi privoščljivih nekdanjih sošolcev.

boj med nevestami bronja

Ni kaj pripomniti. Spet mi ni uspelo. Kljub preseženemu osebnemu rekordu v šprintu na tri kilometre. Kljub predhodnim vajam, kljub novim gumam in zverziranemu slajdanju čez ovinke. Ne bom (se) še poročila. Ne letos.

 

Prispevek je objavljen na www.bronja.si; v kategoriji Lokalno. Avtorica Barbara Fužir

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information