BITI

on Sreda, 25 Junij 2014. Posted in Lokalno

Tinka Savodnik iz Mozirja

Tinka Savodnik je žareča ženska. Takšna, ki te greje s svojo toplino, iskrivim pripovedovanjem in vedno svežim pogledom. So ljudje, ob katerih začutiš iskreno ljubezen do življenja. Tinka je ena izmed takšnih.

Tinka Savodnik je Mozirčanka, ki jo je življenje zaneslo tudi drugam. Sama rada izpostavi prednosti zgornjesavinjskega okolja – pravi pa, da se jih dostikrat ne zavedamo. Tinka je sociologinja, oseba kritičnega pogleda, v preteklosti ena izmed najhitrejših strojepisk v državi in mozirska tamburašica, mama in babica ter ena izmed najbolj vztrajnih mozirskih telovadk.

Tinka Savodnik telovadka Mozirje

Da lahko primerjaš kraje med sabo, jih moraš tudi spoznati. Tinka je to vzela čisto zares in s fičotom in šotorom prepotovala praktično vso Jugoslavijo, Grčijo, Bolgarijo, … »Na grških cestah, ko bi moral plačati cestnino, si samo rekel 'Jugoslavos', cestninar ti je odvrnil 'Tito' – in tak dialog te odpeljal naprej brez plačila,« ponazarja Tinka takratno priljubljenost Tita zaradi dejavnosti v Gibanju neuvrščenih. No, poleg fičota, šotora in Tinke je po Mediteranu potoval tudi Bert, Tinkin mož, s katerim sta predlani praznovala zlato obletnico poroke.

Tinka Savodnik šotor Grčija Bronja

Spoznala sta se v Cinkarni, kjer se je Tinka zaposlila po končani srednji administratorski šoli. Na svoje prvo delovno mesto jo vežejo številni delovni pa tudi nedelovni spomini. Podjetje je poleg osnovne dejavnsti imelo na skrbi tudi številne druge dejavnosti za zaposlene.“Lahko si bil del foto krožka, ljudske tehnike, ki je poskrbela za izvajanje vozniškega izpita, ...“ Tinka se je pridružila planinskemu društvu in z delavskim avtobusom je med vikendi videla precej drugih krajev in s sodelavci osvojila marsikateri vrh. „Avtobus nas je npr. pripeljal v Kamniško Bistrico, nato nas je nekaj odšlo na Kamniško sedlo, Zoisovo kočo – na drugi strani, v Logarski pa nas je spet čakal avtobus, ki je tja pripeljal tudi tiste, ki so si zaželeli bolj ležernega izleta.“

Povedala je, da so v podjetju prihod novega sodelavca že nekaj časa napovedovali. »In ga vsi tako hvalili, da sem bila prav radovedna.« A vendar vse le ni bilo popolno kot v pravljici. »Moj prvi vtis o mojem bodočem možu … spoznala sem ga vsega urejenega, v obleki, s kravato, z dežnikom v roki … in sem pomislila, da s takšnim laškim petelinom že ne bi mogla hoditi!« Saj veste, tisti kruh, ki se ga nam veliko zareče.

Bert Savodnik Bert Savodnik, Tinkin mož

In nato so jo v predalu njene pisalne mize počasi pričele čakat male čokoladice. »Jih nisem hotela kar tako jesti,« pove. Tudi Bert je ubral zanimiv način osvajanja. Najprej je Tinki povedal, da se ne bo nikoli poročil. In takoj popravil vtis s tem, ko je povedal, da bi rad odprl zavod za otroke brez staršev. Ne prve ne druge napovedi sicer ni izpolnil, se je pa izkazal kot zelo pozoren do malih Tinkinih fantov, ki sta jo čakala doma v Mozirju. Mala fanta, za katera je bil Bert najprej prepričan, da sta Tinkina sinova, sta od svoje tete ob vikendih dobila male čokoladice. In ko ji enkrat zaradi naglice ni uspelo skočiti v trgovino, jo je pozitivno (in sladko) presenetil Bert.

Naš mali avto

Tinka in Bert sta se poročila po treh mesecih prijateljstva. »Dogovorila sva se, da si vzameva čas, uživava in se resnično dobro spoznava. Šele potem pa bo čas za otroke.« In napočil je čas za rajžanje s fičkotom in šotorom.

Tinka Bert in fičo Tinka, Berti in fičo na obisku pri svojih grških prijateljih

Tinka živobarvno opisuje spanje pod mošejo (in šokirano zbujanje ob nepričakovanem jutranjem zvoku), prodajo najlonskih izdelkov iz Jugoslavije v Bolgariji, ki jih tam še niso imeli, britje brkov enega izmed sopotnikov, ki je pretiraval z uporabo rožnega olja v Bolgariji. »Na poročno potovanje sva se odpravila v Črno goro, že kmalu pa naju je odneslo še dlje, v Grčijo.« Sredi Aten so ji na enem izmed njenih sandalov po eni strani odlepili paski … mimoidoči se je ustavil, šel v kiosk kupiti risalne žebljičke in sandal lastnoročno usposobil.

Tinka Savodnik čevlji Grčija Bronja Ulične "čevljarske storitve" pod Akropolo

»V Grčiji si sploh doživel precej nasprotne stvari: od tega, da so ti zaračunali vodo iz vodnjaka do tega, da ti je v ponedeljek zjutraj, na dan, ko pekarne niso obratovale, ženica, ki je šla iz nočne službe, štruco kruha kar podarila.« Tinka primerja, da je bilo nekoč potovanje cel proces; potoval si z majhnim avtomobilom, odpravil pa si se v dejansko nepoznane kraje. Danes bi preprosto kupil počitniški aranžma – je pa res, da ne bi pol toliko doživel.

Hitri prsti in namazano pero

Tinka je kmalu po poroki zamenjala službo. Ob izrednem študiju na pedagoški akademiji je poučevala stenografijo in strojepisje na administrativni srednji šoli. Predmeta, sploh prvi, sta danes pozabljena, takrat pa sta bila v ospredju in dijaki so ga bili deležni po dve uri – dnevno.

Stenografija je način pisave, ko lahko govor nekoga zapisuješ z enako hitrostjo, kot ta govori; naknadno ta zapis pretipkaš. Zelo praktično znanje pred uvedbo diktafona računalnika. Tinka pravi, da so k stvari pristopali zelo resno, se vadili v sprotnem zapisovanju radijskih govorcev med počitnicami, hodili na državna tekmovanja v Beograd – danes pa tega znanja praktično ni več.

Iz obdobja študija na pedagoški akademiji si je najbolj zapomnila profesorja slovenščine. Ki je zaničeval Štajerce. Ves čas je poudarjal, da Štajerska skupaj ni spravila nobene omembe vredne literarne produkcije. Tinka ni ostala dolžna, svoj esej, ki je bil del izpita, je pričela z negiranjem njegovih besed: »Kljub temu, kar smo slišali na predavanjih« …. In naštela bogato literarno bero štajerskega področja, od Antona Aškerca, Karla Destovnika Kajuha, … Profesor se je ob tem zamislil – zaupal pa ji je tudi svojo zgodbo. Njegova prva zaposlitev je bila v Žalcu. S 1000 DIN, kot je bila njegova mesečna plača, so si lokalni kmečki fantje v tisti gostilni, kjer je on obedoval, zvijali in prižigali cigarete.

Mama

V Celju se je Tinki in Bertu rodil tudi prvi sin. Dogovorila sta se, da bosta uživala prva leta po poroki – ko pa se bosta odločila za otroke, bodo ti prioriteta. Direktnega pritiska okolice, pravi Tinka, ni čutila. Le mama ji je ob obiskih doma običajno naštela kakšnih deset novih nosečnic v mozirski okolici. »Vsako nosečnico prepoznam,« se je hvalila mama. Tinka je, ko je bila sama noseča, ostala tiho, da bi mamo preverila. In ta ni ugotovila sama, ampak se je zareklo Tinki.

Bert in Tinka sta bila sveto prepričana, da se jima bo rodila hčerka, zato sta ji tudi izbrala ime, Iris. Ko se je rodil fant, Rok, sta bila več kot presenečena. In srečna. Bertov brat je predlagal diplomatsko rešitev. »Priimek ima po tvoji (Bertovi, op. a.) družini, naj pa ima ime po Tinkini.« Tako je Rok dobil ime po starem očetu.

»Tri mesece mi ga sploh ni bilo treba previjati, tako zelo navdušen je bil mladi očka,« pravi Tinka o Bertu.

Leta 1968 se je družina preselila v Ljubljano. Bert je dobil delo novinarja na Delu, Tinka pa je pričela poučevati na srednji ekonomski šoli, pričakovala sta tudi drugega otroka.

Če sta bila stenografija in strojepisje na administrativni srednji šoli poglavitna predmeta, sta se na ekonomski šoli zreducirala na le po eno uro tedensko. »Kar je nemogoče, če želiš dejansko znati in uporabljati to veščino,« pravi Tinka. Dijaki so prihajali tako iz Ljubljane kot tudi iz okoliških krajev in marsikateri so porabili veliko časa za vožnjo. Tinka ni pristajala na različno obravnavo otrok »pomembnežev«, ampak se je v zbornici večkrat izpostavila za enakovreden pristop. Tudi drugače je to šolo doživljala kot precej snobovsko.

»Nikoli ne dovoli, da bi te kdo zaradi lastne »pomembnosti« prizadel.«

Rodil se jima je drugi sin, Tomaž; Tinka pa se je odločila še za eno spremembo. Zapustila je delovno mesto na ekonomski šoli, se zaposlila v izobraževalnem centru Ljubljanske banke in ob delu začela izredno študirat sociologijo.

Tinka Savodnik nasmejana bronja.si

Ko danes gleda mlade mamice, jim ne zavida njihovega mira in sreče; dolgo porodniško obdobje jim z veseljem privošči, saj je to zelo pomemben čas. Spominja pa se, da je bilo v času njenega materinstva tisto obdobje precej neprijazno, včasih kar kruto do mamic in otrok.

Takrat jim je pripadalo le 105 dni porodniškega dopusta – od tega so jih morale 29 izkoristiti že pred porodom. Vrtci so bili prenapolnjeni, stari starši v drugih krajih in mlada starša sta se morala znajti, kot sta vedela in znala. »Včasih sem dala otroka spat, pa je nato mene prej zmanjkalo kot njiju,« se spominja Tinka, ki se je nato sredi noči ob treh zjutraj zbudila, študirala in nato zjutraj odšla na delo. »Bilo je stresno, na vpis v vrtec pa si moral čakati po eno leto,« pravi Tinka. Kar je pomenila leto dni vnaprejšnjega plačevanja mesta za otroka.

Danes vidi ženske kot veliko bolj izobražene in samostojne ter samozavestne. Znajo poskrbeti zase, tudi uredijo se rade. Opaža tudi, da včasih prevzemajo vlogo očetov. »Marsikje vidim velik razkorak med izobrazbo in možnostjo zaposlitve žensk, plače moških so še vedno za isto delo – višje. Ženska se mora veliko bolj dokazovati, da doseže za moškega samoumevni nivo. Po drugi strani pa bi jo moški še vedno želeli videti kot potrebno tutorstva.«

Dragoceno življenje

Tinka je nato zopet zamenjala delovno mesto, in sicer je sprejela delovno mesto strokovno-politične delavke na SZDL – republiški konferenci za društva. Delala je z zelo različnimi ljudmi in pridobila ogromno kontaktov. Pravi, da bi lahko to delo opravljala tudi „enostavneje“, bolj birokratsko – a to dejansko ne bi bila ona sama.

Spominja se, kako ji je med pogovorom predsednica društva slepih slabovidnih povedala, da točno ve, da jo gleda v oči; po korakih pa jo je celo prepoznala zunaj na ulici in jo pozdravljala, ne da bi jo videla. „Ljudje, ki so prikrajšani za en čut, razvijejo druge sposobnosti in so zelo senzibilni. „Slepe žene, ki sem jih spoznala, so ustvarjale taka čudovita ročna dela, da me je bilo kar sram, ker sama nisem niti približno tako spretna – pa vidim.“

Tinka pravi da se je med svojim delom od ljudi ogromno naučila, največ od invalidov in pričela tudi drugače gledati na življenje. Dokler so bili ljudje po operaciji in po rehabilitaciji prepuščeni predvsem sami sebi in se niso mogli obrniti na nobeno podporno skupino, je bilo prisotnega veliko vdajanja alkoholu, samomorov. Tudi to je bil eden izmed razlogov za pobudo po ustanovitvi društva s strani zdravnikov in ostalih invalidov.

„Življenje je zelo krhko, če imaš nekaj danes, ne veš, če boš imel še jutri. Če lahko nekaj daš, morda nasmeh, je to veliko vredno. Več kot vse obljube.“

Zakon je določal, da mora biti v društvo vpisanih vsaj 10 polnoletnih članov – če jih je manj, se društvo razpusti oz. Se ga izbriše iz registra. Tinka se spominja, kako se je pri njej oglasil starček iz Društva borcev za severno mejo in ji povedal, da so le še štirje. In da morajo društvo razpustiti.

Nazaj v Mozirje

Tinka Savodnik ločki most Na ločkem mostu nad Savinjo - Tinka je desno od motorista

Leta 1997 sta se Tinka in Bert preselila v Mozirje. »Na podeželju je kvaliteta življenja neprimerljivo boljša,« pravi Tinka, ki vidi, da včasih ljudje ne znajo ceniti tistega, kar imajo pred nosom. Na podeželju ima praktično vsaka krajevna skupnost kulturno in športno društvo ter za to ustrezne prostore, otroci lahko hodijo v kvalitetno glasbeno šolo; večina ljudi lahko prideluje hrano na vrtu. »V mestu se zadeve včasih logistično bolj zapletejo kot na podeželju, življenjski prostor je manjši, socialna mreža niti slučajno tako trdna.« Kar se vidi tudi danes, ko je mesto udarcem krize in revščini podvrženo bolj in bolj neusmiljeno.

Tinka Savodnik Trg Mozirje Mozirje nekoč

BITI

Tinko prizadenejo krivice, ki se dogajajo v družbi. »Postavljanje, grabljenje … miselnost MORAM IMETI. Koliko sploh resnično rabimo za življenje?« se sprašuje Tinka, ki je občutljiva na manipulacije medijev, ponorelo potrošniško miselnost.
»Kaj bomo dejansko zapustili našim potomcem?

Sprejeli smo že marsikatero neumnost – ustekleničena voda je le ena izmed njih. Naš naravni vir smo zaprli v plastiko in za sam proces ustekleničenja porabimo neprimerno velike zaloge energije,« o našem netrajnostno naravnanem obnašanju razmišlja Tinka. Kaj dejansko smo, ne določa toliko naše imetje. »Nič več ne bi bila, če bi imela večji avto.« Ampak tisto, kar je v nas, kar smo storili in kako smo živeli.

„Nobeno napihovanje ne pomaga, na koncu smo samo ljudje.“

Tinka pravi, da ko jo kaj prizadene, to brez milosti pove. A nato ne goji zamer. „Je že pod mostom,“ pravi. Vsako stvar, dogodek odplavi čas in gre naprej. Tako kot reka pod mostom, ki se tudi nikoli ne ustavi.

„Ni mi pomembno, kaj je kdo in kaj ima – ampak kdo resnično je,“nadaljuje Tinka, ki verjame, da je vsakdo ustvarjen po Božji podobi – takšni ali drugačni – in tako zagotovo v redu – ki pa trdi tudi, da je treba živeti zdrav egoizem. A po drugi strani ugotavlja tudi, da so največje barabe danes najbolje oblečene – zato se na videz človeka res ne moreš zanašati, saj te prehitro prevara. Tinka se spomni še enega prizora iz svojih potovanj. „Bil je izjemno vroč popoldan, takšna prava poletna sopara ob Ohridskem jezeru. Iskali smo senco in počivala sem na neki klopci v senci, ko se mi je pridružila neka precej uborna, že skoraj razcapana gospa. Moj prvi odziv je bil nekoliko zadržan – a pričeli sva se pogovarjati. In ta gospa je bila ena izmed največjih sogovornic in izvor čudovite modrosti, ki mi jo je mimo „naključno“ prineslo življenje.“

Tinka

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information