Kje sem doma?

on Ponedeljek, 27 April 2020. Posted in Aktualno

Tako je na stvari. Rojena sem v Sloveniji, tam sem živela svojih prvih trideset let (z dvema letoma izjeme, študijska izmenjava na Češkem in delovna v Argentini).  Slabi dve desetletji v Mozirju, nato po različnih slovenskih mestih.  Zadnjih nekaj let je moj stalni naslov v Italiji. Tik za mejo, v zamejstvu, kjer lahko svojo lenobo za učenje italijanščine vedno pobožam s tem, da je "itak vse dvojezično". In zaprem razpredelnico (ali bolje rečeno, fascikel) italijanskih nepravilnih glagolov :)

Kar me je šokiralo ob selitvi k NVD-ju, je bilo, kako počasi poteka sprejemanje nekega kraja kot svojega. Pa sem bila vsaj prvo leto, dve v čistem rožnatem oblačku, v katerem sem videla zamejske Slovence kot prisrčne puhaste medvede (redke in zaščitene, a z značajem Medvedka Pu-ja), Italijane pa kot raznovrstne različice Erosa Ramazzotija, vse kulturne razlike so služile zgolj za začimbico, ki popestri dan. Dnevno sem delovno migrirala v Slovenijo in se počutila svobodno kot ptiček na dveh vejah.


Pristanek na tleh se je nakazoval ob pojavljajočih se razvojnih specifikah MM (Malega možakarja, sinka), ki si jih sama nisem znala razložiti, hkrati pa sem izgubljena tavala po slovenskem zdravstvene sistemu (ki sem ga poznala) - in se bala italijanskega, ker ni bil moj. Dokončno pa sem pristala na zadnji plati ob smrti hčerke. Koliko si del neke skupnosti, se pokaže v težkih okoliščinah. Bila sem precej - "na nikogaršnji zemlji". Verjetno pa je to situacija - ko je drugačna situacija sploh težko verjetna. Istočasno se je v Italiji na oblast povzpel tisti, ki sam sebe kliče za "kapitana" - in moji Erosi so se razblinili. Vsepovsod je bila ... nevarnost.
Morda bo pisanje na tej točki zašlo v nekoliko zmedene vode, a vendar je bilo takšno, ne najbolj z jasnimi črtami razmejeno, tudi moje dojemanje situacije. Nacionalna identiteta je postala - zgolj eden od mojih gradnikov (ki je bil prej, v času idealizacije zamejskega življa v ospredju, saj sem ga dojemala kot skupnega). Moja slovenskost po novem ni bila nujno enaka izkušnji slovenskosti zamejstva - kar je logično, saj za nami (zgodovinsko in osebno-izkustveno) ni enaka izkušnja. Kar naenkrat sem se tudi v svojem dvojezičnem okolju začutila kot - malo tuja.


Po drugi strani sem ostajala ob svojih "pobegih" čez mejo znova in znova šokirana, kako sem vedno bolj "tuja" tudi za izkušnjo "slovenskosti" v Sloveniji. Vedno manj sem se poistovetila z aktualnimi vprašanji in temami v matični domovini - saj me v resnici niso več direktno zadevali. Bila sem manjšina znotraj manjšine, priseljena Slovenka iz Slovenije med Slovenci v zamejstvu v Italiji. Tako kot se mi je to še pred kakim letom zdelo romantično - se je sčasoma postavljalo kot utripajoče vprašanje. "Pa kdo sploh sem jaz? Kakšna je moja identiteta? Pa kje sem jaz doma?"

Najprej sem seveda lahko odgovorila, kje nisem. Nisem (več) v Mozirju, že dolga leta ne več. Tja segajo moje korenine, defenitivno pa v mojem procesu osebne identifikacije ne najdete več lokalpatriotske nalepke "Sweet home Lepa Njiva" (Lepa Njiva je moja rodna vas ob Mozirju). Tam sem pognala, da. Ampak zrasla in pognala veje sem še marsikje drugje in če bi trdila, da je bilo prvih petnajst let edino, kar me označuje, bi bila to malo lažniva nostalgija. Je gotovo obdobje, ki je postavilo temelje. A reči, da sem Lepenjivčanka v Italiji ... no, se malo težko poistvetim :)


Nisem več v Mariboru, Ljubljani, Celju ... Vem, kje so korenine, kje napajam svoje ideje. A kje rastem danes?


Kdo sem torej - DANES?
Dejstvo je, da bom vedno - Slovenka. Ne morem kar naenkrat (ali sploh kadarkoli) postati Italijanka. Ali Angležinja. Ali Marsovka. Kot Slovenka sem se rodila, kot takšna bom tudi umrla. A biti Slovenka, občutek slovenskosti je dosti bolj raznovrsten, kot sem nekoč predvidevala. Ko sem si seveda ta občutek podobne izkušnje delila s slabima dvema milijonoma somišljenikov, se mi je zdela nacionalna identiteta precej bolj preprosta zadeva. Kajti obkrožena sem bila s sebi podobnimi. Od katerih se je le redkokdo počutil "manjšinskega". Ne rečem kdaj "majhnega" v globalnem oziru - a izkušnje manjšinjskosti povprečni Slovenec iz Slovenije - nima. Zato me je ta novodana izkušnja, da kar naenkrat nisi del večinskega naroda v neki državi - milo rečeno pretresla. Po eni strani približala zamejstvu. Po drugi pa od njega še bolj oddaljila, saj je njihova izkušnja vendarle dostikrat precej drugačna od moje.


Kdo sem? Ali bolje rečeno - koga čutim kot podobnega, "svojega"?
Dejansko me je šokiralo, da ob tem, ob občutku, kdo je "moj", nacionalna identiteta nima več nujno vedno prvega mesta . Komu pripadam, kje se počutim doma?

Ironično, vse naporne situacije so pripeljale do koristnih razpok - v presušeni, stari, nič več koristni lupini, ki se je imenovala "stara jaz". Krona sprememb - korona.
Čisto iz potrebe sem premagala strah in poskusila tudi italijanski sistem. Za prvi okus zdravstvenega, nato vzgojno-izobraževalnega. In presenečena ugotovila, da sem bila polna predsodkov. Ki so mi preprečili dobro izkušnjo. Končno smo za sina dobili diagnozo in potrebno podporo.


Prav spomnim se, kako sem, navkljub diagnozi - lažje zadihala. Kako je moje telo dojelo, pod kakšnim stresom je bilo do tedaj. Končno sem lahko pogledala strahovom v obraz in jih poimenovala. In se odločila z njimi najprej spoznati, nato pa jih - ukrotiti.
Izkušnja s hčerkino smrtjo in absolutno neprimerno obravnavo v tistem trenutku v eni izmed slovenskih porodnišnic je pripomogla, da sem se vrgla še v drugo nepoznano morje. Kako bi pa bilo, če bi mojo novo nosečnost, tudi rizično, vodili italijanski zdravniki?


NVD (Njegovo veličanstvo Dragi) in izbrana babica sta me sicer na začetku nosečnosti želela spodbuditi, da bi tudi tokrat rodila, tako kot MM (Malega možakarja), na Jesenicah. Bila je krasna izkušnja, prvi porod, skoraj sanjski, zakaj ne bi ponovila? Pa mi nekaj ni dalo miru ... Nekaj mi je govorilo, takšna tiha, a vztrajna intuicija, da bo nekaj prišlo vmes ... Je pa res, da si niti v najbolj drznih sanjah nisem ob tem predstavljala svetovne pandemije, tako pobezljane domišljije tudi sama nimam :)


Nikoli nisem predvidevala, da bo karantena spodbudila še en drugi proces, ki mi je prej tako zelo manjkal. Občutek skupnosti. Ker, ko so vsi doma, ko se lahko sprehodijo samo do domače ograje oz. portona, ko navdušeno pokimaš vsakemu sosedu, ki gre mimo okna z maskaro na obrazu po nakupe v trgovino ... no, tako se počasi gradijo odnosi.


Če so bili prej moji sosedje (večinoma Italijani) zame predvsem - Italijani, ki so vozili razne pande in puntote, sem jih zdaj končno spoznala. Ena je zagreta pasjeljubka, drugi vsaka dva dni peče na žaru, da se nam vsem na ulici cedijo sline, tretji si dela zalogo kamenja (ki ga glasno razbija) za kraški zidek, eden je takšen nabiralec špargljev kot jaz, ena vrtnari kot obsedena, spet drugi bemti čez državo, Evropo in svet. A končno imajo ti ljudje obraze (četudi za maskerinami), imena in svoje karakteristike. Končno se - čeprav na varnostnih razdaljah - spoznavamo. Če me je prej motilo, da so pred našo hišo kante za smeti, to sedaj vidim kot enega redkih legalnih sprehodov za veliko večino sosedov. Skorajda "družabno središče"! Da ob dostavi vrečk za smeti (medtem ko počaaaaasi sortirajo odpadke, za kar si zdaj vsi vzamejo ogrooomno časa) še poklepetajo z mano in mojim vedno večjim trebuhom, pa je samo plus.
A če se na eni strani občutek bližine gradi, se na drugi pojavlja občutek drugačnosti in oddaljenosti. Racionalno popolnoma razumem strog nadzor nad prehajanjem državne meje s strani Slovenije, ga spoštujem in sem ga pred razburjeno taščo tudi branila. Pa ne morem kaj, da se ob tem ne bi počutila malo ... izigrana.

Govorim o občutku, ne o racionalnem dojemanju.
Ne bi se mogla bolj strinjati z menjem urednika Primorskega dnevnika, ki pravi, da je zaprta meja boleč spomin na to, kako je v preteklosti že "jemala kisik". Opozarjam - nihče vsebinsko ne nasprotuje ukrepu (preberite članek, to je jasno izpostavljeno). Dejstvo je, da je bila do njega Slovenija upravičena, dejstvo je, da je v Italiji v primerjavi s Slovenijo gromozansko več okuženih in mrtvih. Prav je, da se neka suverena država zavaruje - v tem primeru je bilo zaprtje meje za civilne prehode brez pametnega razloga točno to.


A gre se predvsem za način, kako je zadeva izpeljana. "Vendar – kar nam je znano – noben predstavnik slovenske države odtlej in do danes ni izrekel ene same besede podpore ali sočutja z »ljudmi v Italiji«, z »zamejci«, ki smo verjeli – si domišljali? –, da smo del slovenskega narodnega telesa. Ker imamo čez mejo sinove, hčere, znance, delovna mesta, poslovne interese in kulturne potrebe, bivališča ... Ker čutimo pripadnost istemu narodu. Jo bomo še enako čutili?" https://www.primorski.eu/kolumne/koronameja-zdravilo-za-brazgotine-JY504139?fbclid=IwAR2LEiOk2tsKj8pCfrEk6OxIh4FbJaOA2zzCqBX2HZ3uTMdM3B9wdaoWWyU

Veste, meja ni samo navidezna črta. Sama sem v tujem okolju vedno malo lažje dihala, ker je bila Slovenija "za ovinkom". Tudi če kdaj dolgo časa nisem šla tja, je bilo to zavedanje pomembno. Cona udobja, včasih tudi "potuha". Tam so, navkljub vsem razlikam, živeli tisti meni najbolj podobni, najbolj "moji". Vzeti to - in to narediti zelo neosebno - je kot da bi mi prerezali kakšno zelo pomembno žilo. Me je bolelo - in me boli. Sploh ko vidim, da smo vsi na tej strani kar pavšalno označeni za "tiste Italijane", stigmatizirani kot vnaprej kužni, nevarni. Nedobrodošli.


Še enkrat - razumem praktične ukrepe in jih spoštujem. A način, kako so bili predstavljeni in kako se o njih razpravlja v strokovni in polstrokovni javnosti, je zaskrbljujoč.
Videla sem, da so v Sloveniji kot gobe po dežju vzniknili "poznavalci Italije". Teh je skorajda toliko, kot je prebivalcev Slovenije. Večini je skupno grobo posploševanje in podcenjevanje zahodne sosede (ne rečem, da ni v Italiji dostikrat podoben proces, ki gre v smeri Slovenije - saj se tudi z njim ne strinjam - havdrasto drvarsko vedenje me ne bo prepričalo nikoli).
V resnici se, pa ne zgolj zaradi zaprte meje, ampak predvsem odnosa Slovencev iz Slovenije do vsega, kar diši po Italiji (torej, tudi jaz, NVD in MM) počutim močno ločena od matične domovine. Ker se ta občasno (in predvsem na tiskovkah) obnaša kot mačeha, ki zre drugam, medtem ko želim samo njen - pogled. (Vem, da objemi v tem času niso priporočljivi, zato si ga pač ne bi dovolila zahtevati). Neverjetno, spet se čutim bližje zamejski izkušnji. Ko nato preberem o poblaznelem Kraševcu, ki je v bližini Sežane z motorko napadel Italijana, pa ... imam nočne more. Dobesedno.


Verjeli ali ne, ko se poudarja, kako je nekdo drugačen (beri "jaz", beri "boljši") od drugega (beri "slabšega") - je v resnici v ozadju vse prevečkrat - precejšnja podobnost. Ker sem na lovu za dobrim branjem, sem ob novičkarstvu in forumaših na srečo zasledila tudi tale prispevek: https://portal13.org/iz-italije-z-ljubeznijo-pardon-boleznijo/ (objavljenu na Portalu13, ki ga ureja Petra Greiner, tista Petra, ki opozarja na pravice otrok s posebnimi potrebami, tista, ki je vedno lušna in zrihtana in ki zna stvari povedati naravnost in po pravici).

Ob tem bi, pa na katerikoli strani meje, tiste državne, tiste strankarske ali tiste v glavah, že smo, poudarila zgolj: to, kar nas dela LJUDI - niso učinkovitost, produktivnost in "ustreznost" ali nacionalna identiteta. Je ČLOVEČNOST. In sočutje.


Če tega nimamo - ne rabimo korone niti meje, da nas ločita.

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information