An mičkn' tesnobna

on Sobota, 25 April 2020. Posted in Aktualno

1. teden karnantene: Ah, pretiravajo. Ma kake maske, daj! To je v Milanu, v Bergamu, tega pri nas ni.


2. teden karantene: Ahm ... tudi pri nas je. In tudi v našem kraju. Ahm ... (kaj naj s to informacijo???) Kako zanimivo! Novica dneva! Videoklici tečejo, končno berem knjigo. Mali ugotavlja, da sem neznaaaansko podaljšala čas za risanke. Zadovoljen.

3. teden karantene: Poskok okuženih. Smo doma, ves čas. Prepričujemo se, da so to nenapovedane počitnice. Dete je še kar zadovoljno, da naju ima ves čas na voljo. Preizkušam razne recepte in trmasto verjamem, da kaj več od dodatnih kilogramov ta karantena ne bo prinesla. Nekoliko me sicer skrbijo odpovedane vse terapije za MM (Mali Možakar, nekoč Mali princ), vsi nenujni pregledi zame (ja, gospa, lahko pa pridete rodit, to je nujno stanje, ampak obvezno sami - aja, če vas bomo spustili čez mejo).

4. teden karantene: Nekaj se špekulira o zapiranju meje, ki se nato tudi zgodi. Občutek stigmaiziranosti s strani lastne domovine. Družinsko sobivanje postavljeno pred prve resne preizkušnje. Kar nekaj smo sitni ... Delo od doma NVD-ja je za celo družino absolutno naporno, kravžlja živčke, pojavljajo se resna vprašanja o prihodnosti. Kako bomo, se bo to kdaj končalo? Številke okuženih in mrtvih so ogromne.


5. teden: Sprijaznenje. Velikonočno razpoloženje pomaga. Prvič do sedaj naročimo dostavo hrane domov in z NVD družno ugotoviva, da sva nadvse sita kuhanja. In da se rediva tako, da še dobro, da letos ne bo počitnic na plaži. Sine po drugi strani med prazniki popolnoma izgubi rutino in po dolgem času zopet doživi nočni meltdown. Zares, zares pogrešam njegove terapije.


6. teden: Tesnobnost. Nočne more o tem, da se z avtodomom vozim po Sloveniji in me nekdo napade. Sklep, da grem na breznovično dieto. Strah. Tesnoba. Ko pijem Barcaffe, me je strah, da bo kdo ob tem zahteval mojo osebno. Kako bomo? Sine se je dosledno, vsako noč, zbujal po par ur. Z NVD izgledava kot zombija. Z dodatnimi kilogrami.


Tokratni teden, mislim, da je 7. teden karantene, je počutje kanček boljše. Verjetno pripomore tudi dejstvo, da se je unesla burja. Pa da sem nekako spet splavala na površje ob novi spremembi v družinskem urniku. NVD spet dela (sicer skrajšano), mladi potomec pa je še kar doma - in poskušamo zvoziti vsak dan posebej. Kdaj gre brez težav, kdaj pa z malim izgubim stik in poskušam dan - samo preživeti. Včasih je strah med nosečnostjo močan, jasne meje, koliko še zmorem, kaj vse lahko - čisto praktično, koliko se lahko še fizično preganjam z malim, ki ima energije za izvoz - pa niso nikoli čisto jasne. Zato - ko se postopoma odpira gospodarstvo (govorim za Italijo, mislim pa, da marsikaj drži tudi za Slovenijo), ne odpirajo pa se oblike pomoči za otroke s posebnimi potrebami, ko je vse "nenujno", le produkcija predmetov za hiperkonzumacijo ne - no, občasno postajam jezna. Ja, gospodarstvo mora teči, se strinjam. A če se ob tem ne poskrbi za varstvo, če se izbira določene sektorje, ki niti slučajno niso nujni, so pa dobičkonosni, ob tem pa se ne poskrbi za širšo sliko - je to žrtvovanje določenega dela družbe.

 

 

Na 38. dan karantene (živim v Italiji, zato ta številka) lahko rečem, da je ta dan za "en drek". (Napisano prejšnji teden).


Pa niso vsi dnevi slabi, nikakor. Rekla bi, da sem večino njih zmogla z neko držo, ki je izražala "jaz sem življenjska optimistka, tudi če vse novice govorijo drugače" in  četudi grem kdaj s tem na jetra NVD-ju (Njegovemu veličanstvu Dragemu). 
Ko sem sem prve tedne filala s pozitivo, webinarji, dobrimi knjigami, vrtom in MM-om (Malim možakarjem), ki se je zvonko smejal na trampolinu (mularija je doma že od začetka marca), sama pa sem se gugala na viseči mreži, je vse šlo. Res, karantena je poskrbela tudi za nekaj prav kičasto idiličnih prizorov in trenutkov. Sploh je šlo, ko sem nehala spremljati novice. Saj sem vedela - biti doma, umivati roke. Izogibati se stikom. Ok, saj bomo. Dihaj, dihaj ...


Potem pa so prepovedali sprehode. Po cestah je patruljirala civilna zaščita in karabinjerji. Potem pa smo morali pričeti nositi maske povsod, tudi na svežem zraku ali v avtu (v Italiji). Na tem mestu ne mislim razpravljati o ne/smiselnosti ukrepov. Do neke mere zaupam vanje, v kakšnega morda podvomim, a jih vseeno spoštujem.
A ne glede na to, da sem večino njih racionalno videla kot smiselne in potrebne - je moja psiha vendar doživela ... rahlo eksistenčno paniko. Ko uporabim pridevnik "rahlo", pretiravam. Se pravi - se delam junaško.


Redke so bile situacije, ko sem bila v preteklosti ves čas noter in stran od drugih zato - ker bi morala biti. Razen nekajkrat In prav vsako takšno obdobje me je resno spremenilo.


Začelo se je s tritedensko hospitalizacijo pred leti - pa že tam je krepko vibriral moj uporniški duh, ki je vztrajal, da ne bom nosila zgornjega dela bolniške pižame. Ne, nisem ostala zgoraj brez, vi preverzneži (ah, ob moji postelji bi se tako kar trlo mladih pripravnikov in specializantov). Ampak sem dnevno menjavala sporočilne majice, da sem zdravnike na drugi strani izvidov med vizitami opozorila, da je tam živo bitje, s katerim nemara lahko spregovorijo besedo ali dve. Bila sem še toliko mlada in naivna, da sem mislila, da s tem gradim svoj karakter. Z globokoumnimi napisi čez joške, namreč :)


In govorim o treh tednih neprostovoljne imobilizacije - pa še med njo sem sprejemala obiske kot kakšna kraljica Elizabeta čestitke ob svojem jubileju. In vsi so mi nosili pomaranče in jaffa kekse, kaj še naj človek hoče boljšega. Iz izkušenj torej vem, da dolgotrajna odrezanost od sveta zame - ni baš stimulativna. Da postanem, če parafraziram Iztoka Mlakarja, "an kančk nervozna". Pomanjkanje zunanjih stimulacij, intelektualnih izzivov, resničnih odnosov (ki presegajo "kako si" ob bolniški postelji in sočutno zretje v moje sovje oči) pri meni povzroči močan občutek nazadovanja. Ujetost v bolnišnična pravila in nemalokrat neosebne odnose seveda tudi ni pomagala.


Naslednjo "zaprtost" med štiri stene sem doživela med prvo porodniško. Potem ko se je poletje in prvo navdušenje nad novorojenim Malim princem (danes Malimi Možakarjem) uneslo, ko so se zvrstili pred mojim novomaterinskim obličjem vsi sosedi, znanci in tete ... je nastopilo zatišje. Dopusti so se končali, NVD je bil zopet nazaj na delu, zunaj je pričelo odpadati listje. In razpadati moja samopodoba. Visenje na družabnih omrežjih, kjer so bile vse boljše mame (vse naspane in lepe, govorile so nekaj o času zase in sprejemanju lastne nepopolnosti, ki pa je nikjer v objavah ni bilo zaslediti) od mene - ni pomagalo. Kar naenkrat ni bilo nobenega odraslega več, ki bi se pogovarjal z mano. MANO, Barbaro. Ne z Mamo.

 

Tako sem takrat pričela blogati. Ter prišla na idejo, da če ni Mohameda h gori, bo pa ta šla k Mohamedu. Pa smo ustanovile Republiko dojenček, materinske kroge. Kjer sem najmanj enkrat tedensko ugotovila, da sem še vedno oseba z lastnimi interesi. Aleluja.

Zadnjo zaprtost, odrezanost od drugih, sem doživela v obdobju po hčerkini smrti. Družba se nekako ni znala odločiti, ali mi glede na nedonošenost otroka pripada žalovanje ali ne - pa so me raje odrezali. Verjetno sem v nekem trenutku k izolaciji pripomogla tudi sama, saj enostavno nisem mogla govoriti o ničemer in nikomur drugem kot o hčerki. Ki pa sva jo spoznala zgolj jaz in NVD. In ljudi to ... plaši. Je pa bila ta izolacija najdaljša od vseh, skoraj leto dni. Tisti, ki so premogli pogum in vztrajali ob meni, bodo zame vedno junaki. Drugi pa pač ljudje - z napakami (kot jih imam tudi jaz).


Med tem zadnjim obdobjem sem ugotovila, da je po eni strani "odklop" lahko celo zdravilen za dušo. Da lahko skozi rano - tudi rastem (tako kot se to sliši klišejsko, jetudi res). Da pa ni nikoli brez posledic. Socialnih, psiholoških, zdravstvenih pa tudi finančnih.

Zato me tokratna neprostovoljna izolacija spravlja v rahel strah. Kako bo z mojim zdravjem in zdravjem MM, ko pa je tričetrt storitev "nenujnih"? Kakšna bom izšla iz tokratne situacije? Kakšen del stare mene bo preživel, kaj vse bo odpadlo, razpadlo, kaj novega zraslo? Saj občasno obrezovanje posušenih in neplodnih odnosov ni slabo, nikakor. A vendar, posuši se morda lahko tudi kaj takšnega, kar je še rahlo, kar rabi nego in skrb. Kakšna priložnost, ki sedaj stagnira, čaka, z zadržanim dihom ...


Priznam, zdaj, 38. dan karantene me je strah. Sem tesnobna. Opustila sem že tisti miselni proces, da "je marsikomu slabše". Zagotovo, za višanje razpoloženja poskrbi že sam vrt pri nas. A nesreča ali težka situacija drugih (tistih v stanovanjih, tistih, ki žonglirajo delo od doma in šolanje na domu, bolanih, tistih, ki so v izpostavljenih poklicih itd.) pač ne more biti pogoj za moje boljše počutje. Ne gre za nehvaležnost, gre za to, da jasno naslovim svoje občutke. Do katerih imam vso pravico. In ti, v tem tednu, niso "rožice in ptički", pa čeprav je v naravi v živo okoli mene trenutno tega polno. Sem tesnobna. Pika. Diham.

 

In vedno bolj vem in čutim, da ni nobena storitev, kot so menjave gum in podobno (pa ga ni čez dober oprijem cestišča)  - na obeh straneh meje - bolj nujna od podpore otrokom in drugim ogroženim skupinam. Politiki se tolčejo po prsih, kako se vzpostavlja gospodarstvo, kako se prižigajo mašine ... pri tem pa z levo roko pod te valjarje sistema brez vsakršnega premisleka mečejo ogrožene skupine - začenši z nosečnicami, otroki s posebnimi potrebami, kritično bolnimi, ki si ne upajo po nujne storitve - ker je vse "nenujno" in nimaš vedno moči za borbe z nataknjeno zdravstveno administratorko na drugi strani telefona (lastna izkušnja s slovensko stranjo).

Ja, kapo dol pred trudom zdravstva - vendar lahko iz lastne izkušnje povem, da če je nekdo "hvalatl krivine" pred karanteno - se to sedaj ni prav nič čudežno spremenilo. Posploševanje ni nikoli dobro. Ne v slabo stran  - ampak niti v dobro. Niso zdaj kar vsi postali svetniki.  Maske so padle - tisti, ki so bili pri svojem delu (pa govorim o kateremkoli delu) zavzeti že prej, so zavzeti še zdaj. Tisti, ki so se "šlepali" na drugih - pa to počnejo še sedaj. Če hočeš najti bližnjice, ti tega ne bo preprečila čisto nobena karantena.

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information